c S
IZ SODNE PRAKSE: Zavarovalno kritje 18.04.2019 Vrhovno sodišče je presojalo sporno določilo zavarovalnice, ki naj bi omejevalo zavarovalno kritje glede na to, ali je oseba, ki se je poškodovala pri zavarovancu, njegov gost (ki je bil pri zavarovancu na zasebnem stiku) oziroma tretja oseba (ki je pri zavarovancu opravljal kakšno delo ipd.). Sodišče je omejitve zavarovalnega jamstva razlagalo v prid šibkejše stranke.

Zavarovanec je svojega dolgoletnega prijatelja prosil, da mu pomaga pri prenašanju pohištva. Ko sta prenašala omaro in je tožnik s pohištvenim bremenom stopal vzvratno, se mu je med noge zapletel zavarovančev maček, zaradi česar je padel in si poškodoval levo roko oz. ramo. Zaradi škode, ki jo je utrpel v tem dogodku, je od toženke - zavarovalnice, pri kateri je imel zavarovanec zavarovano svojo civilno odgovornost, zahteval 20.000 evrov odškodnine.

Prvo in drugo stopenjsko sodišče sta oškodovančevi (prijateljevi) zahtevi sledili, in sicer sta ugotovili, da je podana krivdna odškodninska odgovornost toženkinega zavarovanca. Mačka sicer ni nevarna stvar, a bi jo moral imeti zavarovanec pod nadzorom. Zavarovalno kritje ni bilo omejeno na 650 evrov zato, ker tožnik pri zavarovancu ni bil na zasebnem obisku, temveč je prišel na zavarovančevo prošnjo in z namenom, da bi zavarovancu pomagal pri delu. Sodišče je tožniku prisodilo 20.000 evrov odškodnine za utrpelo nepremoženjsko škodo. Takšno odločitev je nato potrdilo tudi sodišče druge stopnje, razen v delu, v katerem ni bila upoštevana odbitna franšiza 500 evrov, zato je za ta znesek znižalo ugodilni del.

Zoper odločbo sodišča druge stopnje je toženka (zavarovalnica) vložila revizijo.

Vrhovno sodišče je s sodbo II Ips 44/2018 z dne 28.3.2019 revizijo zavrnilo. Ni sledilo navedbam tožeče stranke, da naj bi sporno določilo, ki se glasi: »(...) Zavarovalno kritje je dodatno omejeno: za škode, ki jih utrpijo gosti, ki pridejo k zavarovancu na zasebni obisk (npr. prijatelji, sorodniki) (…).« pomenilo, da se razširjeno zavarovalno kritje upoštevno le tedaj, kadar je poškodovanec naključna oseba ali nekdo, ki za zavarovanca opravlja storitve odplačno (npr. serviser, mehanik itd.). Šlo naj bi za osebe, ki so v pravnem razmerju z zavarovancem nepovezane oz. so naključne.

Za ekskluzivnost razlage, za katero se zavzema toženka, po mnenju Vrhovnega sodišča v spornem določilu ni zadostne opore. Besedilo je namreč pomensko odprto; ne le zaradi uporabe besed, katerih pomen ni nujno enoznačen (kdo je gost in kdaj gre za zasebni obisk), temveč tudi zaradi uporabe analogije intra legem, razvidne iz vsebine oklepaja. Ker pojem gosta, ki je na zasebnem obisku, ni (še) kako posebej ali drugače opredeljen v splošnih pogojih zavarovanja, je pri jezikovni razlagi spornega določila v izhodišču na mestu prav uporaba Slovarja slovenskega knjižnega jezika. Iti mora za osebo, ki je bila s strani zavarovanca povabljena in pogoščena ter se zadržuje pri zavarovancu zaradi prijateljskih oz. družabnih stikov, in sicer na podlagi njunega tesnega odnosa (prijateljstva) ali razmerja (sorodstva). Strogo jezikovno gledano oškodovanec (vse) to ni bil. K zavarovancu se ni prišel družabno (po)gostiti, temveč na njegovo izrecno pobudo delati - z očitno zanemarjeno socialno dimenzijo njegovega prihoda. Namen njunega stika tako ni bila v družabno razvedrilnem gostovanju, temveč v združitvi naporov pri vnaprej predvidenem delovnem opravku.

Vrhovno sodišče je nadalje preučevalo, kako na razlago vplivata dejstvi, da gre za prijatelja oz. neodplačno prijateljsko pomoč. Očitno je, da je bil njun prijateljski odnos povod za konkretni stik, saj če ne bi bila prijatelja, zavarovanec tožnika ne bi prosil za pomoč. A to še ne zadošča za sklep, da je zavarovalno kritje omejeno že in le zato, ker je poškodovanec zavarovančev prijatelj ali sorodnik. Iz spornega besedila tudi ne izhaja zahteva po (ne)odplačnosti. Navsezadnje si lahko tudi sorodniki in prijatelji med seboj računajo oz. izmenjajo kakšne koristi. Enako velja glede presoje (ne)obstoja določenega pravnega razmerja, na katerem bi moral - po toženkino - pri razširjenem zavarovalnem kritju temeljiti konkretni stik. Zato ni utemeljenega razloga, da bi se v primerljivem položaju razlikovalo med (ne)odplačnim delom, ki ga za zavarovanca opravi prijatelj, od tistega, ki bi ga (lahko) enako opravil kdo drug.

Sodišče je poudarilo, da je odločilno, da zahteva po obstoju odplačnega pravnega temelja ni nujen pogoj, ki bi bil relevanten za presojo (ne)obstoja razširjenega zavarovalnega kritja. Toženka bi morala želene omejitve jasno ubesediti še posebej zato, ker jih je sama pripravila. Gre za zavarovalnico, ki je na svojem področju strokovnjakinja, zato je temu ustrezna tudi njena dolžna skrbnost. Poudarilo je, da je toženkina razlaga ni nesprejemljiva, temveč le, da se tožnikova razlaga ob upoštevanju vseh jezikovnih elementov še vedno giblje v dopustnem okviru in za njeno izključitev ni zadostne opore. Zato je Vrhovno sodišče zaključilo, da morajo biti splošni pogoji zavarovanja jasni; takšni, da zavarovancem omogočajo realno presojo v njih podane vsebine zavarovalnega razmerja, vključno z obsegom zavarovalnega jamstva. Do potrošnikov bi bilo nepošteno, da bi se najprej tržilo in nato upravljalo s takšnimi zavarovalni produkti, katerih mamljiva vsebina (npr. glede večjega obsega zavarovalnega jamstva) bi bila nato ob nejasnih in dvoumnih omejitvah na izvedbeni ravni (ob uveljavljanju zavarovalnega rizika) dejansko izvotljena. Pri večpomenskih določilih splošnih pogojev zavarovanec ne sme biti odvisen od naknadno podane razlage, kot jo enostransko izoblikuje zavarovalnica. V takšnem primeru je treba večpomensko sporno določilo razlagati v korist nasprotne, šibkejše stranke – tj. zavarovanca. V njegovem interesu pa je, da ima glede lastne odškodninske odgovornosti podano širše zavarovalno kritje, ki hkrati tudi poškodovani tretji osebi omogoča ugodnejše zavarovalno jamstvo (83. člen Obligacijskega zakonika (OZ)).

Pripravila: mag. Jasmina Potrč


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.