c S

IZ SODNE PRAKSE: Ugotovitev obstoja delovnega razmerja

22.01.2019 V primeru spora o obstoju delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem se domneva, da delovno razmerje obstaja, če obstajajo elementi delovnega razmerja. V nadaljevanju prispevka bo povzeta nedavna sodba Višjega delovnega in socialnega sodišča z dne 18. oktobra 2018 (Pdp 468/2018), ki ponovno izpostavlja pomembno stališče sodne prakse s področja prikritih delovnih razmerij.

V individualnem delovnem sporu je tožnica, ki je pri toženi stranki od 1. novembra 2014 do 30. septembra 2017 delala kot študentka na podlagi napotnice študentskega servisa, uveljavljala obstoj delovnega razmerja za nedoločen čas od 1. novembra 2014 dalje. Posledično je za navedeno obdobje uveljavljala priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja, vključno z izplačilom plač in stroškov za prehrano in za prevoz.

V 18. členu > Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1) je določeno, da se v primeru spora o obstoju delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem domneva, da delovno razmerje obstaja, če obstajajo elementi delovnega razmerja.

Elementi delovnega razmerja so opredeljeni v prvem odstavku 4. člena ZDR-1, ki določa, da je delovno razmerje, razmerje med delavcem in delodajalcem, v katerem se delavec prostovoljno vključi v organiziran delovni proces delodajalca in v njem za plačilo, osebno in nepretrgano opravlja delo po navodilih in pod nadzorom delodajalca. Za ugotovitev obstoja delovnega razmerja morajo biti vsi navedeni elementi podani kumulativno.

Obstoj delovnega razmerja je najprej presojalo sodišče prve stopnje, ki je po oceni izvedenih dokazov zaključilo, da je imelo tožničino razmerje s toženo stranko v navedenem obdobju vse elemente delovnega razmerja. Zato dejstvo, da je tožnica delo pri toženi stranki opravljala na podlagi napotnice študentskega servisa, ni predstavljajo ovire za ugotovitev obstoja delovnega razmerja.

Bistvene ugotovitve sodišča, ki so vplivale na ugotovitev obstoja delovnega razmerja

- namen pogodbenega odnosa

Tožnica je pri toženi stranki opravljala delo na podlagi študentske napotnice, zato je tožena stranka je v pritožbi vztrajala, da je je bil namen pravdnih strank ob sklepanju pogodbenega odnosa študentsko delo ter, da je tožnica vedela in soglašala s tem, da dela pri toženi stranki kot študentka in da ji za to delo pripadajo le pravice, ki izhajajo iz študentskega dela, ne pa iz delovnega razmerja.

Pritožbeno sodišče se je strinjalo s stališčem sodišča prve stopnje in njihovo ugotovitev izpostavilo, in sicer tudi če bi tožnica opravljala delo zgolj v zvezi s projekti, ki so začasne narave, to ne izključuje obstoja delovnega razmerja, če so ugotovljeni vsi elementi delovnega razmerja, temveč utemeljuje kvečjemu sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas.

Pritožbeno sodišče je navedeno stališče tožene stranke označilo kot zmotno, saj je bilo v sodni praksi je bilo že večkrat zavzeto stališče, da volja pogodbenih strank, da se sklepa pogodba o zaposlitvi oziroma delovno razmerje pri ugotavljanju obstoja elementov delovnega razmerja ni bistvena (prim. odločitve Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. VIII Ips 54/2014, VIII Ips 152/2012 idr.).

- kontinuirano opravljanje dela

Tožena stranka je zatrjevala, da je v spornem obdobju potrebovala tožnico predvsem zaradi določenih projektov, kar pa po mnenju sodišča prve stopnje ni bilo dokazano. Pritožbeno sodišče je pritrdilo ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je tožnica pri toženi stranki delala kontinuirano dlje časa in ne samo občasno in začasno, kar je sicer značilno za študentsko delo.

- obseg, vsebina in način dela

Nazadnje pa je pritožbeno sodišče izpostavilo, da okoliščine, ki jih tožena stranka izpostavlja v pritožbi, da si je tožnica sama organizirala delo in da je lahko odšla z dela, kadar je hotela, niso bile bistvene, saj je sodišče kot odločilnega izpostavilo predvsem obseg dela, ki ga je tožnica opravila oziroma primerjava z obsegom dela, ki so ga pri toženi stranki opravljali delavci v delovnem razmerju.

Sodišče prve stopnje je izračunalo obseg tožničinega dela v spornem obdobju, pri tem pa je upoštevalo petdnevni - delovni teden in osemurni delovnik ter krajše odsotnosti tožnice od dela zaradi bolezni, in da je imel zaposleni delavec pravico do koriščenja letnega dopusta (159. člen ZDR-1). Ugotovilo je, da tožničin obseg dela ustreza polni delovni obveznosti ostalih zaposlenih (z delovnim časom 40 ur tedensko). Sodišče je zaključilo, da med obsegom, vsebino in načinom dela tožnice pri toženi stranki v vtoževanem obdobju in delom pri njej redno zaposlenih ni bilo razlik.

Pripravila: Eva Langeršek


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.