Vrhovno sodišče je s sodbo opr. št. VIII Ips 149/2018 z dne 4. decembra 2018 ugotavljalo, ali je delodajalec, ki je delavcu omogočil koriščenje presežka delovnih ur po preteku referenčnega obdobja, ravnal pravilno in zakonito.
Predlagatelj revizije je v obdobju od 1. januarja 2010 do 3. maja 2013 opravljal delo v neenakomerno razporejenem delovnem času. Ker mu delodajalec - nasprotni udeleženec - za to obdobje ni priznal pravice iz dela preko polnega delovnega časa in sicer s priznanjem vseh opravljenih ur preko polnega delovnega časa kot nadurnega dela, je v kolektivnem delovnem sporu zahteval ugotovitev kršitve pravic oziroma obveznosti iz Kolektivne pogodbe za javni sektor (45. člena KPJS) kot tudi, naj sodišče nasprotnemu udeležencu naloži, da izpolni obveznost. Zahteval je priznanje pravice do dodatka v višini 30 odstotne urne postavke osnovne plače za ure, ki so bile kompenzirane v obliki prostih ur in plačilom tega, ter s priznanjem pravice do plačila 130 odstotne urne postavke osnovne plače za ure, ki niso bile kompenzirane v obliki prostih ur in tudi ne plačane, s plačilom tega (II. točka izreka).
Po 45. členu KPJS znaša višina dodatka za delo preko polnega delovnega časa 30 odstotkov urne postavke osnovne plače javnega uslužbenca. Ta dodatek se obračunava za čas, ko javni uslužbenec dela preko polnega delovnega časa. Kot je bilo določeno v šestem odstavku 147. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR), je lahko zaradi narave ali organizacije dela ali potreb uporabnikov delovni čas neenakomerno razporejen, pri čemer pri neenakomerni razporeditvi (ter tudi začasni prerazporeditvi polnega delovnega časa) delovni čas ne sme trajati več kot 56 ur na teden. Z 12. aprilom 2013 je pričel veljati novi Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1), ki pa v šestem odstavku 148. člena določa enako. Nadalje zakona določata, da se pri neenakomerni razporeditvi ter začasni prerazporeditvi delovnega časa upošteva polni delovni čas kot povprečna delovna obveznost v obdobju, ki ne sme biti daljše od šestih mesecev. S tem je zakon določil referenčno obdobje, v katerem mora delodajalec opraviti izravnavo ur tako, da bo ob zaključku le-tega povprečna delovna obveznost znašala toliko ur, kot jih kot polni delovni čas v skladu s prvim in drugim odstavkom 142. člena ZDR (143. člena ZDR-1) določata zakon ali kolektivna pogodba. Za izravnavo ur s prenašanjem v naslednja referenčna obdobja v citiranih določbah ni podlage. Kljub temu je nasprotna udeleženka odredila koriščenje presežka ur v naslednjem referenčnem obdobju, saj do popolne izravnave znotraj referenčnih obdobij ni prišlo.
Vrhovno sodišče je kot neutemeljen zavrnilo revizijski očitek, da sta sodišči prve in druge stopnje odločili v nasprotju z določbami ZDR-1 in KPJS o neenakomerni razporeditvi delovnega časa. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil delovni čas pri nasprotnem udeležencu neenakomerno razporejen in da je bilo v spornem obdobju od 1. januarja 2010 do 3. maja 2013 določeno šestmesečno referenčno obdobje za izravnavo opravljenih ur. To pomeni, da je delovni čas v okviru tega šestmesečnega referenčnega obdobja v določenem časovnem obdobju lahko trajal več kot znaša redna (dnevna ali tedenska) delovna obveznost in v preostalem časovnem obdobju manj; moral pa se je v referenčnem šestmesečnem obdobju izravnati. Če so po koncu referenčnega obdobja ostale ure neizravnane, predstavljajo te ure delo preko polnega delovnega časa (nadure).
Pravilno je stališče revizije, da ure, ki so bile opravljene v okviru neenakomerne razporeditve delovnega časa in so bile znotraj referenčnega obdobja izravnane, ne predstavljajo dela preko polnega delovnega časa, tudi če so v posameznem obdobju znotraj referenčnega obdobja presegale redno dnevno ali tedensko delovno obveznost (ker so se izravnale z obdobjem, ko je bilo opravljeno število ur nižje, kot je znašala redna dnevna ali tedenska delovna obveznost). Kot delo preko polnega delovnega časa se štejejo le tiste ure, ki jih ni bilo mogoče izravnati po koncu posameznega referenčnega obdobja. Le za te ure je nasprotna udeleženka dolžna delavcem priznati dodatek v višini 30%, če so bile kompenzirane v razmerju 1:1, oziroma nadomestilo v višini 130 odstotkov, če niso bile.
Vrhovno sodišče je ob tem poudarilo, da sodišči prve in druge stopnje nista za delo preko delovnega časa šteli vseh ur, torej tudi tistih, ki so se izravnale znotraj referenčnega obdobja, temveč zgolj tiste ure, ki so ob koncu referenčnega obdobja ostale neizravnane (presežne). Le te predstavljajo nadure in le za te ure sta sodišči naložili nasprotnemu udeležencu, da jih prizna kot delo preko polnega delovnega časa in jih plača z ustreznim dodatkom. Ob tem sodišče dodaja, da če se delodajalec in delavec dogovorita za kompenzacijo v obliki prostih ur (v razmerju 1:1), z dodatkom v višini 30 odstotkov, sicer pa v višini 130 odstotkov. Takšna odločitev je tudi v skladu s stališči, ki jih je Vrhovno sodišče že zavzelo v zadevah VIII Ips 80/2015 z dne 12. maja 2015 in VIII Ips 13/2017 z dne 21. marca 2017.
Na podlagi vsega navedenega je Vrhovno sodišče revizijo zavrnilo.
Pripravila: mag. Jasmina Potrč
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
