Okrajno sodišče na Ptuju je obdolženo samostojno podjetnico spoznalo za krivo storitve kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev po drugem v zvezi s prvim odstavkom 196. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) in ji po 58. členu KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, s katero ji je določilo kazen tri mesece zapora in preizkusno dobo enega leta.
Proti tej sodbi se je pritožil njen zagovornik zaradi absolutnih bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču je predlagal, da sodbo spremeni tako, da obdolženo oprosti obtožbe ter odloči, da stroški obdolženke in njenega zagovornika bremenijo proračun, podrejeno pa predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje.
Višje sodišče je s sodbo št. IV Kp 24441/2015 z dne 23. maja 2018 ugotovilo, da pritožba ni utemeljena. Kot prvo je zavrnilo navedbe, da izpodbijana sodba v pretežnem delu temelji na nejasnih razlogih, ki so s seboj v nasprotju. Nadalje je pritožbeno sodišče pritrdilo pravilnosti in popolnosti na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja. Prvostopno sodišče je namreč razjasnilo vsa odločilna dejstva, zagovor obdolženke in izvedene dokaze je pravilno ocenilo, na tej podlagi pa zanesljivo ugotovilo, da je obdolženka storila očitno ji kaznivo dejanje. Sodišče je zavrnilo pritožbene navedbe, da "obstaja vsaj utemeljen sum, da kaznivega dejanja ni storila", zaradi česar bi jo bilo, ob upoštevanju ustavne domneve nedolžnosti in zahtevane stopnje gotovosti za izrek obsodilne sodbe, treba oprostiti.
Zagovornik s pritožbo prav tako zatrjuje, da obdolžena ni vedela za okoliščine, da je njena odpoved delovnega razmerja oškodovanki nezakonita in je zato ravnala v pravni zmoti. Če bi bila na to opozorjena, bi svojo zmoto lahko popravila. Kot izhaja iz ugotovitev prvostopenjskega sodišča, je obdolženka vedela, da ima oškodovanka pravico do dopusta za nego in varstvo otroka v trajanju 260 dni, in da ji v času, ko je koristila starševski dopust in še en mesec potem, upoštevajoč določbo prvega odstavka 115. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR), ne bi smela odpovedati pogodbe o zaposlitvi. Vendar je obdolžena storila prav to. Da je bila obdolženka seznanjena z upravičenostjo delavke do izrabe dopusta za nego in varstvo otroka s polno odsotnostjo z dela, izhaja iz sklepov Centra za socialno delo, ki sta bila poslana tudi obdolženki, njun prejem pa je potrjen s podatki pošte.
Prav tako pritožbena trditev, da obdolženka ni vedela, da je njena odpoved delovnega razmerja iz poslovnih razlogov oškodovanki nezakonita, ter da je ravnala v pravni zmoti, nima podlage v podatkih, zbranih v dokaznem postopku. Oškodovanka je namreč obdolženko opozorila na omenjeni odločbi centra za socialno delo, obdolženka pa je bila dolžna poznati delovnopravne predpise in jih je prav gotovo tudi poznala, saj se nanje v odpovedi delovnega razmerja oškodovanki tudi sklicuje. V pravni zmoti ravna samo tisti, kateremu je kljub njegovi pripravljenosti ravnati se po pravu, onemogočeno, da bi izpolnil tako obveznost in pravna zmota je podana zgolj takrat, ko bi v enakih razmerah do nje prišlo pri vsakomur in bi bila torej neizogibna. Okoliščina, da storilec le delno pozna pravno pravilo, ni nujno že upravičen razlog za pravno zmoto o celovitem pravnem pravilu, ker se od storilca, ki je delno poznal pravilo, utemeljeno sme pričakovati, da mora in more svoje pomanjkljivo znanje dopolniti.
Na pravno zmoto bi se torej obdolženka lahko sklicevala zgolj, če iz upravičenih razlogov ne bi vedela, da je njeno ravnanje v nasprotju s pravom. Po določbi drugega odstavka 31. člena KZ-1 ni upravičenih razlogov za pravno zmoto, če storilec ni vedel za pravna pravila, s katerimi bi se lahko seznanil pod enakimi pogoji kot drugi v širšem njegovem okolju, ali pa je moral glede na svoje delo, vlogo ali siceršnji položaj poznati posebna pravna pravila. Obdolženka, ki je imela s.p. in je zaposlovala tri osebe, kot je sama navedla, je bila dolžna poznati delovnopravno zakonodajo, iz dejstev, da se je nanjo v odpovedi pogodbe o zaposlitvi oškodovanke tudi sklicevala, ter da je pri pogodbi vztrajala kljub temu, da je bila s strani oškodovanke opozorjena na vsebino določbe prvega odstavka 115. člena ZDR, pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da se je zavedala protipravnosti svojega dejanja in dejanje in je dejanje hotela storiti.
Pritožbeno sodišče je potrdilo, da ima dejanje obdolženke, kot je opisano v izreku napadene sodbe, vse zakonske znake kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev po 196. členu KZ-1. Sodišče je tako kot neutemeljeno zavrnilo pritožbo ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.
Pripravila: mag. Jasmina Potrč
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
