c S
Sodišče EU o diskriminaciji na podlagi vere 20.09.2018 Odpoved delovnega razmerja katoliškemu zdravniku na vodstvenem položaju v katoliški bolnišnici, ker je po razvezi sklenil novo zakonsko zvezo, lahko pomeni prepovedano diskriminacijo na podlagi vere.

Vodja oddelka interne medicine v bolnišnici, ki jo upravlja nemška družba z omejeno odgovornostjo pod nadzorom katoliškega nadškofa Kölna, je bil odpuščen, ko je družba izvedela, da je sklenil novo civilno zakonsko zvezo, ne da bi bila njegova prva zakonska zveza, ki jo je sklenil v katoliškem obredu, razveljavljena. S sklenitvijo zakonske zveze, ki po kanonskem pravu ni veljavna, naj bi tožnik bistveno kršil dolžnost lojalnosti, ki izhaja iz njegove pogodbe o zaposlitvi.

Pogodba o zaposlitvi se sklicuje na temeljno uredbo o cerkveni službi v okviru cerkvenih delovnih razmerjih (Grundordnung des kirchlichen Dienstes im Rahmen kirchlicher Arbeitsverhältnisse), ki določa, da je sklenitev zakonske zveze, ki po kanonskem pravu ni veljavna, s strani katoliškega delavca na vodstvenem položaju težka kršitev njegove dolžnosti lojalnosti in upravičuje odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Tožnik je izpodbijal odpoved pogodbe o zaposlitvi pred nemškim delovnim sodiščem in zatrjeval, da je z dejanjem odpovedi kršeno načelo enakega obravnavanja, ker naj za vodje oddelkov, ki so pripadniki drugih ver ali niso pripadniki nobene vere, nova sklenitev zakonske zveze (kot v konkretnem primeru) ne bi imela nobenih posledic za njihova delovna razmerja.

Zvezno delovno sodišče (Bundesarbeitsgericht) je prekinilo odločanje in Sodišče EU v zadevi C-68/17 prosilo za razlago Direktive Sveta 2000/78/ES z dne 27. novembra 2000 o splošnih okvirih enakega obravnavanja pri zaposlovanju in delu, ki načeloma prepoveduje diskriminacijo delavca zaradi njegove vere ali prepričanja, pri čemer pod nekaterimi pogoji cerkvam in drugim organizacijam, katerih etika temelji na veri ali prepričanju, dopušča, da od svojih zaposlenih zahtevajo delovanje v dobri veri in lojalno do te etike.

Prvo vprašanje zveznega delovnega sodišča je ali lahko cerkve oziroma druge javne ali zasebne organizacije, katerih etika temelji na veri ali prepričanju, določijo različne stopnje dolžnosti delovanja v dobri veri in lojalno "do etosa organizacije" v smislu člena 4(2), drugi pododstavek, Direktive 2000/78 za enake vodstvene položaje zgolj ob upoštevanju verske pripadnosti delavcev.

Prvi del drugega vprašanja predložen Sodišču se glasi ali prepoved diskriminacije na podlagi vere ali prepričanja v sporu med subjekti zasebnega prava sodišča zavezuje, da ne uporabijo nacionalnih določb, ki niso v skladu s to prepovedjo.

Kot zadnje pa se je predložitveno sodišče spraševalo, na podlagi katerih meril je treba ugotoviti, ali je zahteva po delovanju v dobri veri in lojalno v skladu s členom 4(2), drugi pododstavek, Direktive 2000/78.

V skladu z omenjeno direktivo ne gre za diskriminacijo v primeru različnega obravnavanja zaradi vere ali prepričanja, če zaradi narave določene poklicne dejavnosti ali zaradi konteksta, v katerem se izvaja, takšna značilnost predstavlja bistveno, legitimno in upravičeno zahtevo za neki poklic, pod pogojem, da je cilj legitimen in zahteva sorazmerna. Takšno različno obravnavanje  mora biti mogoče predložiti učinkovitemu sodnemu nadzoru, v katerem se preveri spoštovanje meril, določenih v členu 4(2) Direktive 2000/78 in ne le določb nacionalnega prava.

Sodišče je natančneje v zvezi s tremi merili iz člena 4(2), prvi pododstavek, Direktive 2000/78 najprej pojasnilo, da uporaba pridevnika bistvena pomeni, da mora biti razvidno, da je pripadnost veri ali prepričanje, na katerem temelji etika zadevne cerkve ali organizacije, nujna zaradi pomembnosti zadevne poklicne dejavnosti za potrditev te etike ali izvrševanje pravice te cerkve ali organizacije do avtonomije.

Sodišče je nato navedlo, da to, da je zakonodajalec Unije uporabil pojem legitimna, dokazuje, da je želel zagotoviti, da namen zahteve, ki se nanaša na pripadnost veri ali prepričanje, na katerem temelji etika zadevne cerkve ali organizacije, ni uresničevanje cilja, ki ni povezan s to etiko ali izvrševanjem pravice te cerkve ali organizacije do avtonomije.

Nazadnje, pojem upravičena ne pomeni le, da lahko nadzor nad spoštovanjem meril iz člena 4(2) Direktive 2000/78 izvaja nacionalno sodišče, ampak tudi, da mora cerkev ali organizacija, ki je določila poklicno zahtevo, glede na dejanske okoliščine obravnavanega primera dokazati, da je zatrjevana nevarnost posega v njeno etiko ali pravico do avtonomije verjetna in resna, tako da se določitev take zahteve dejansko izkaže za nujno.

Po mnenju Sodišča se ne zdi, da bi bilo strinjanje z opredelitvijo poroke kot v konkretnem primeru nujno za potrditev etike družbe glede na poklicno dejavnost, ki jo opravlja tožnik, namreč v okviru bolnišnice zagotavljati zdravstveno svetovanje in oskrbo ter voditi oddelek interne medicine, katerega predstojnik je bil. Zato se ne zdi, da bi bilo to strinjanje bistveni pogoj poklicne dejavnosti v smislu člena 4(2), prvi pododstavek, Direktive 2000/78, kar pa mora preveriti predložitveno sodišče.

Pripravila: Vanja Bobaš


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.