Tožnik je s tožbo zahteval razdelitev skupnega premoženja. V postopku je sodišče ugotavljalo, ali sta pravdni stranki živeli skupaj in ali je izpolnjen pogoj zunajzakonske skupnosti ter trajanje te skupnosti.
Tako prvo, kot drugostopenjsko sodišče sta ugotovili, da sta pravdni stranki od tožnikove razveze zakonske zveze s prejšnjo ženo v začetku leta 2004 živeli skupaj v toženkinem stanovanju. Julija 2004 se je tožnik odselil v najemno stanovanje v drugo mesto, kjer je živel do začetka decembra 2005, nato pa se je vrnil k toženki, kjer sta skupaj bivala do sredine leta 2006. Takrat je bila tožniku izrečena prepoved približevanja v trajanju 21 dni, po njenem poteku pa je tožnik šel na zdravljenje v bolnišnico.
Tožnik se je z zdravljenja vrnil v toženkino stanovanje konec novembra 2006 ter zoper njo vložil tožbo za razdelitev skupnega premoženja, kar po mnenju nižjih sodišč nakazuje na tožnikovo voljo, da skupnega življenja s toženko ne nadaljuje. Kljub temu sta ponovno zaživela skupaj od decembra 2006 do aprila 2009, ko se je toženka odselila. Prvo in drugo stopenjsko sodišče je kot obdobje skupne zveze (zunajzakonske skupnosti) štelo zgolj obdobje od decembra 2006 do aprila 2009, ker je le v tem obdobju njunega skupnega življenja izpolnjen bistven pogoj izvenzakonske skupnosti, to je dalj časa trajajoče skupno življenje partnerjev.
Ker se toženec ni strinjal z ugotovitvijo sodišč o obstoju in obdobju obstoja zunajzakonske skupnosti (ter posledično, o skupnem premoženju, ki sta ga stranki ustvarili tekom trajanja zunajzakonske zveze), je vložil revizijo.
Vrhovno sodišče je v revizijskem postopku s sodbo št. VSRS Sodba II Ips 183/2017 z dne 23.11.2017 ugotovilo, da je zaključek nižjih sodišč pravilen. Tudi po mnenju Vrhovnega sodišča med pravdnima strankama v obdobju med marcem 2004 in julijem 2004 ni bilo zunajzakonske skupnosti zaradi prekratkotrajnosti skupnega življenja (do marca 2004 pa ne moremo govoriti o njuni zunajzakonski skupnosti, ker je bil tožnik do tega datuma poročen) in tudi ne v obdobju od julija 2004 do začetka decembra 2005 zaradi njunega ločenega življenja, za katerega sta se svojevoljno odločili, čeprav ni bilo objektivnih ovir za njuno skupno življenje.
Vrhovno sodišče se prav tako strinja s presojo nižjih sodišč, da obdobja od začetka decembra 2005 do konca novembra 2006, ko sta pravdni stranki živeli skupaj, ni mogoče šteti za njuno zunajzakonsko skupnost, ker je njuno skupno življenje trajalo le okoli devet mesecev, po tem pa je bilo v obdobju treh mesecev prekinjeno zaradi prepirov, nasilja, izrečene prepovedi približevanja toženki in tožnikovega zdravljenja.
Revizijsko sodišče je pojasnilo, da so to objektivni razlogi za prenehanje skupnega življenja, ter da odločba tožniku o prepovedi približevanja toženki pomeni, da so bili preseženi okviri nesoglasja in prepirov kot sestavnega dela skupnega življenja, dejstvo o toženkini zamenjavi ključavnice na vhodnih vratih stanovanja pa, da toženka ni imela več namena nadaljevati njune partnerske zveze. Revizijsko sklicevanje na sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 264/2010 je glede na navedeno neutemeljeno, saj je v tistem primeru šlo za ločeno bivanje pravdnih strank kot sporazumno dogovorjen način reševanja problemov življenja njune skupnosti z namenom, da jo ohranita, za kar pa ne gre v predmetnem sporu.
Vrhovno sodišče je tudi kot neutemeljenega zavrnilo revizijski očitek o zmotni uporabi materialnega prava v zvezi z ugotovitvijo pravnega standarda zunajzakonske skupnosti ter potrdilo odločitev višjega sodišča.
Pripravila: mag. Jasmina Potrč
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
