Tožnik je bil pri toženki zaposlen na delovnem mestu čistilec javnih površin. Toženka je po detektivski agenciji izvedla nadzor na tožnikovem delovnem mestu in mu na podlagi ugotovitev nadzora izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi zaradi hujših kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja. V izredni odpovedi mu je očitala, da je v celoti zanemaril opravljanje svojega dela, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi ter da je opustil dolžnost vzdržati se ravnanj, ki glede na naravo dela, materialno in moralno škodujejo interesom delodajalca.
Zoper odpoved se je tožnik pritožil ter navajal, da mu zdravstveno stanje ne dovoljuje dela v mrazu in na vročini, ter da so mu nadrejeni dovolili, da si med delom, ko se utrudi, večkrat vzame počitek. Tako prvostopenjsko, kot drugostopenjsko sodišče, sta njegovo tožbo in pritožbo zavrnili. Tudi Vrhovno sodišče je s sodbo št. VIII Ips 97/2017 z dne 21.11.2017 zavrnilo revizijo.
Ugotovilo je namreč, da že iz dejanskih ugotovitev sodišč druge in prve stopnje izhaja, da je tožnik v času nadzora večino delovnega časa preživel v različnih gostinskih lokalih. Okoli 7.00 ure zjutraj je vzel smetarski voziček, se odpravil v smeri centra mesta in do 14.00 ure, ko je smetarski voziček pripeljal nazaj na zbirno lokacijo, obiskal več gostinskih lokalov. Tako je npr. dne 28. 1. 2015 od 7 ur delovnega časa v lokalih preživel 5 ur in 37 minut, podobno tudi v preostalih dnevih nadzora. V svojem delovnem času je izpraznil le kakšen koš in v njem zamenjal vrečko, in sicer med tem, ko je šel od enega lokala do drugega.
Vrhovno sodišče meni, da takšno tožnikovo ravnanje predstavlja kršitev prepovedi škodljivega ravnanja v skladu s 37. členom ZDR-1, ki določa, da se je delavec dolžan vzdržati vseh ravnanj, ki glede na naravo dela, ki ga opravlja pri delodajalcu, materialno ali moralno škodujejo ali bi lahko škodovala poslovnim interesom delodajalca. S tem, ko je tožnik s smetarskim vozičkom hodil od enega lokala do drugega in redno (ob vseh dnevih nadzora) večino delovnega časa namesto na delovnem mestu preživel v gostinskih lokalih, je škodoval ugledu in interesom toženke, posebej ob upoštevanju, da gre za javno podjetje. Glede na obseg tožnikove kršitve (to je bilo ugotovljeno za vse dni nadzora) je toženka kršitev utemeljeno opredelila kot hujšo.
Ker je že s tem podana hujša kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja po drugi alineji prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1), je sodišče poudarilo, da za odločitev v tej zadevi niti ni bistveno, ali je tožnik sicer opravil svoje delovne obveznosti oziroma ali je bil te zmožen opraviti, torej ali je utemeljen tudi očitek nevestnega opravljanja dela (34. člen ZDR-1).
Sodišče je kot neutemeljen spoznalo tudi tožnikov ugovor, da so mu nadrejeni zaradi zdravstvenih težav dovolili, da delo opravlja po svojih zmožnostih, da si vmes odpočije in potem nadaljuje s tempom, ki ga zmore. Dovoljevanje vmesnih počitkov med delom, četudi mu toženka ni natančno določila kraja in obsega počitka, ne pomeni, da lahko tožnik praktično ves delovni čas preživi v gostinskih lokalih. Prav tako so neutemeljene tožnikove trditve, da je toženka vedela, da se skupaj s sodelavci občasno zadržujejo v lokalu, da se pogrejejo in zaradi uporabe toaletnih prostorov, ker da jim toženka primernih prostorov za to ni omogočila. Iz ugotovljenih dejstev ne izhaja, da se je tožnik zgolj občasno zadržal v lokalu zato, da bi uporabil toaletne prostore ali se pogrel, ampak da se je v lokalih redno zadrževal večino svojega delovnega časa, kar je povsem nekaj drugega. Iz istega razloga je neutemeljeno njegovo sklicevanje na neenako obravnavo, ker da so se tudi njegovi sodelavci občasno zadrževali v lokalu, saj ne gre za primerljiva ravnanja. Sploh pa se delavec v primeru, če so ugotovljeni vsi pogoji za izredno odpoved, niti ne more sklicevati na neenako obravnavo.
Neutemeljen je tudi tožnikov ugovor, da mu ni mogoče očitati naklepa, niti hude malomarnosti, ker ni imel nobenih navodil v zvezi z zadrževanjem v lokalih, in ker ni imel časovne omejitve glede počitka, zato se ni mogel zavedati, da krši navodila toženke. Vsak delavec se oziroma bi se moral zavedati, da je posedanje po gostinskih lokalih v delovnem času, sploh pa večino delovnega časa, nesprejemljivo in predstavlja kršitev delovnih obveznosti, četudi o tem ni izrecno poučen s strani delodajalca. Tožnik je zato vsaj iz hude malomarnosti huje kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja.
Vrhovno sodišče je prav tako potrdilo stališče nižjih sodišč, da je zaradi narave, teže in okoliščin kršitev izpolnjen pogoj iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1 v zvezi z nemožnostjo nadaljevanja delovnega razmerja, saj tožnikove kršitve kažejo na ustaljeno prakso, ki je toženka ne more tolerirati. Tudi dejstvo, da je bil tožnik pri toženki zaposlen od leta 1979 in v tem času nikoli ni prejel opomina glede svojega dela, pa glede na naravo oziroma težo kršitve ne pretehta v korist tožnika.
Glede na vse navedeno je vrhovno sodišče revizijo zavrnilo.
Pripravila: mag. Jasmina Potrč
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
