c S
Okrogla miza najvplivnejših pravnikov: Kako (ne)razumemo ustavno demokracijo 28.11.2017 vsi

V razpravi o spreminjanju slovenske ustave v delu, ki govori o financiranju osnovnega šolstva, je dr. Matej Avbelj dejal, da bo ob morebitni spremembi ustave v tem primeru pripravljen trditi, »da je s slovensko ustavno demokracijo konec«.



Na osrednjem slovenskem pravnem portalu IUS-INFO se je končal že sedemnajsti izbor »10 najvplivnejših pravnikov«. Današnje okrogle mize, s katero se izbor tradicionalno sklene, so se udeležili letošnji najvplivnejši pravnice in pravniki (navedeni po abecednem redu): dr. Matej Avbelj, ddr. Klemen Jaklič, Vlasta Nussdorfer, dr. Marko Pavliha, dr. Vasilka Sancin in dr. Andraž Teršek, ki je razpravo ob okrogli mizi tudi povezoval. Zaradi nujnih obveznosti v tujini sta svojo odsotnost opravičila dr. Miro Cerar in dr. Boštjan M. Zupančič, zaradi obravnav na sodiščih pa Lucija Šikovec Ušaj in Franci Matoz.

 podelitev

Direktorica oddelka založbe in dogodkov v družbi IUS SOFTWARE, ki ureja in razvija osrednji slovenski pravni portal IUS-INFO, Alenka Zalar je navzočim najvplivnejšim pravnicam in pravnikom podelila priznanja in jih povabila k razpravi z naslovom Kako (ne)razumemo ustavno demokracijo

Najvplivnejši pravniki 2017

Dr. Andraž Teršek je za uvod ponovil naslovno vprašanje in opozoril, »da nerazumevanje konceptov demokracije in ustavne demokracije, izraženo v vprašanju, ni samo sugestija; bere naj se kot kritična trditev, da preveč ljudi, funkcionarjev, diplomantov pravnih fakultet, učiteljev prava, sodnic in sodnikov ali celo sodnic in sodnikov Ustavnega sodišča ne ve prav dobro ali vsaj ne povsem, o čem govorijo, ko uporabljajo te besede. Prepogosto se tudi zdi, da teh besed kot konceptov ne znajo pravilno misliti. Oziroma da v najboljšem primeru pri svojem javnem delu ne dajo dovolj dobro vedeti ali jim ne uspe prepričljivo pojasniti, kako te koncepte razumejo in kako jih poskušajo – če to sploh poskušajo – uresničevati v praksi na svojih delovnih mestih. Za izhodišče letošnje razprave desetih najvplivnejših pravnic in pravnikov v državi smo izbrali pogovor o tem, kako prav ti predstavniki pravne stroke in pravoslovja razumejo te koncepte, v teoriji in skozi prakso.«

dr. Andraž Teršek

»Kaj je bistvo ustavne demokracije? Bistvo ustavne demokracije sta dve zapovedi,« je o ustavni demokraciji spregovoril dr. Matej Avbelj. »Prva zapoved je, da je vrhovna vrednota ustavne demokracije svoboda, druga, ki je tej enaka, pa je enakopravnost. Torej enakopravna svoboda. Dve temeljni vrednoti, ki izhajata iz temeljnega človekovega dostojanstva, iz bistva, da ima vsakdo izmed nas enako človekovo dostojanstvo. Da smo zato enakovredni, da nas morajo zato enakopravno obravnavati. In iz teh dveh temeljnih vrednot izhaja, da vsakršen, kakršenkoli poseg – oblastveni, javni poseg v ti dve vrednoti zahteva prepričljiv, utemeljen razlog v javnem interesu. To je bistvo ustavne demokracije.«

dr. Matej Avbelj

Na vprašanje o ločenih mnenjih na rednih sodiščih je ustavni sodnik ddr. Klemen Jaklič povedal: »Ločena mnenja so po mojem mnenju izjemno pomembna v nekem okolju, ki še ni dovolj razvito, da bi lahko diskurz, argumentacija tekla v najpolnejši meri. To opažam celo na Ustavnem sodišču, ki naj bi bilo forum, kjer naj bi se najtemeljiteje, najbolj poglobljeno argumentiralo, pa sem bil mnogo bolj temeljite argumentacije navajen v raznih seminarjih, ki so se ukvarjali z vprašanjem, kako naj nekaj argumentiramo, napišemo članek, knjigo … zato da bi sodišče na koncu lahko odločilo bolj informirano. Seminarji so včasih temeljitejši kot odločanje sodišča. To je moja izkušnja - zaenkrat. Prepričan sem, da se bo raven argumentacije zviševala, ampak eden pomembnih instrumentov so ravno ločena mnenja.« In še: »Če ni ločenih mnenj, pravzaprav po mojem mnenju ta diskusija na neki točki usahne.«

ddr. Klemen Jaklič

O aktualni temi spreminjanja ustave v delu o financiranju osnovnega šolstva je ddr. Jaklič opozoril, da o tem vprašanju ne sme govoriti, saj bi zadeva lahko prišla pred Ustavno sodišče. Ali je namesto uresničitve odločbe Ustavnega sodišča dovoljeno spremeniti ustavo, pa je po njegovem mnenju prvovrstno pravno vprašanje. Odgovor nanj je odvisen od konkretnega primera. »Ni namreč mogoče reči, da je vsak ustavni amandma korekten že samo zato, ker je ustavni amandma, in ni mogoče reči, da je vsak ustavni amandma sporen,« je dodal. Dr. Avbelj pa meni, »da je ustavno odločbo s spremembo ustave dopustno 'povoziti' le takrat, ko bi se za samo ustavno odločbo lahko štelo, da je arbitrarna, in bi tudi širša javnost ocenjevala, da so ustavne sodnike pri odločanju vodili neki razlogi, ki so zunaj ustave. Če bo do spremembe ustave v tem primeru prišlo, sem pripravljen trditi, da je s slovensko ustavno demokracijo konec.«

Razprava najvplivnejših pravnikov

»Zelo radi poudarjamo, da se Varuh odloča tudi za zahteve za oceno ustavnosti, kadar seveda meni, da so zakoni taki, da ne vzdržijo presoje in da je potrebna zadnja instanca v državi, torej Ustavno sodišče. Vsega skupaj je vloženih, če se ne motim, okoli 30 zahtev. Vse so na naši spletni strani. Vložili smo jih tudi v mojem mandatu, mislim, da štiri ali pet. Trudimo se, da zahtevo vložimo takrat, kadar zadeva širša vprašanja ljudi. Pred kratkim smo ocenjevali uspešnost Varuha na Ustavnem sodišču, in če se moji kolegi niso zmotili, smo bili uspešni približno v 70 odstotkih. Sama menim, ne glede na uspeh na Ustavnem sodišču, da se Varuh odloča pravično, pošteno in takrat, ko je prav, da gre na Ustavno sodišče, ne glede na to, kako Ustavno sodišče odloči.« Tako je varuhinja človekovih pravic Vlasta Nussdorfer odgovorila na vprašanje o zahtevah za oceno ustavnosti zakonov, ki jih je vložil urad Varuha človekovih pravic. Povedala je še: »Varuh na tak način sporoča, kaj v državi ni v redu. S pogumom gre na Ustavno sodišče in to zagovarja. Menim, da je to pošteno in pravično.«

Vlasta Nussdorfer

Ali je mogoče in kako je mogoče s tehniko prava implementirati odločbo arbitražnega sodišča in doseči njeno učinkovito uresničevanje v praksi, je zanimalo dr. Terška, vprašanje pa je naslovil na dr. Marka Pavliho. »Ena od možnosti – kratko in jedrnato – je seveda pravo Evropske unije (EU). V tretjem odstavku 4. člena Pogodbe o EU je določeno, da članice na podlagi načela lojalnega sodelovanja spoštujejo in uresničujejo naloge iz primarnega evropskega prava. Tu gre za logično, etično izpeljavo vrednot, ki so določene v 2. členu iste pogodbe, in ena od teh vrednot, ki je pravzaprav na prvem mestu, je pravna država oziroma vladavina prava. V okviru vladavine prava je seveda toliko bolj pomembno spoštovanje mednarodnega prava, ki ima primat ne samo po mednarodni Dunajski konvenciji, ampak po ustavah skoraj vseh držav. Hrvaška to eklatantno krši. Krši tudi druge pravne vire EU. Naj omenim samo uredbo o skupni ribiški politiki, ki se bo začela uresničevati šele, ko bo implementirana arbitražna odločba. Torej se ne more začeti uresničevati. In zato mislim, da bi morala Slovenija, če drugo ne bo šlo, izkoristiti 259. člen Pogodbe o delovanju EU in začeti najprej postopek pred Evropsko komisijo. To je procesna predpostavka. Postopek traja tri mesece. Po treh mesecih lahko Komisija bodisi odloči v prid Slovenije oziroma nasprotno ali pa molči. Ko je ta predpostavka izpolnjena, je mogoče vložiti tožbo pred Sodiščem EU,« je o možnostih uresničevanja odločbe arbitražnega tribunala, s katero je ta določil mejo med državama, razmišljal dr. Pavliha.

dr. Marko Pavliha

K temu je dr. Vasilka Sancin dodala: »Mislim, da je hrvaško stališče na dolgi rok nevzdržno. Namreč jasno je, da je edini, ki lahko odloča o veljavnosti te arbitražne odločbe, arbitražni tribunal sam. To je splošno pravilo, ki velja v mednarodnem pravu na področju mirnega reševanja sporov. O tem so pravzaprav že odločili z delno razsodbo, ko so ugotavljali, ali je bila tista nesrečna zgodba, ki se je pripetila, razlog za to, da sam sporazum ne bi več veljal. Tribunal je sicer ugotovil, da je kršitev bila, ampak ne bistvena, ki bi lahko vodila v neveljavnost sporazuma; zaradi tega je povsem jasno, da arbitražna odločba velja in da nad njo ni pritožbene instance, kamor bi se zdaj lahko na primer obrnili za novo sojenje. Tudi v praksi so že bili primeri, ko so bile države dolgo časa na nasprotnih bregovih glede uresničevanja arbitražne odločbe, pa so se na koncu dogovorile, da vseeno vprašajo meddržavno sodišče v Haagu; to pa je jasno povedalo, da arbitražna odločba seveda velja. Če bi bil rezultat drugačen, bi se porušil celoten sistem mirnega reševanja sporov med državami. Taka situacija je seveda nepredstavljiva. Hrvaška bo torej prej ali slej morala sprejeti dejstvo, da jo arbitražna odločba zavezuje. Za to, kako jo uresničiti, pa obstaja več možnosti. Ena od njih je navsezadnje tudi ta, da Slovenija in Hrvaška na neki točki skleneta bilateralno pogodbo, se pravi bilateralni sporazum, v katerega seveda implementirata arbitražno odločbo, vendar jo lahko v delih, glede katerih je tudi arbitražni tribunal stranki pozval, naj morda najdeta za prebivalce ugodnejšo rešitev, nekoliko prilagodita v korist lokalnega prebivalstva.«

dr. Vasilka Sancin


Celotni razpravi najvplivnejših pravnikov lahko prisluhnete na spodnjem video posnetku:
  



Pripravila: Patricij Maček in Toni Tovornik
Foto: Anja Tavčar

Ljubljana, 28. novembra 2017