Na kratko in splošno o ustavni pritožbi
Ustavna pritožba se lahko vloži zaradi kršitve človekove pravice ali temeljne svoboščine zoper posamični akt, s katerim je državni organ, organ lokalne skupnosti ali nosilec javnih pooblastil odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika ali pravne osebe, pod pogoji, ki jih določa Zakon o ustavnem sodišču (ZUstS) (1. odst. 50. člena ZUstS). Ta skupaj s Poslovnikom Ustavnega sodišča določa različne zahteve, a naj na tem mestu omenimo le najpomembnejše. Za vložitev ustavne pritožbe se zahteva izčrpanje pravnega varstva (3. odst. 160. člena URS in 1. odst. 51. člena ZUstS). Izjemoma lahko Ustavno sodišče odloča o ustavni pritožbi pred izčrpanjem izrednih pravnih sredstev, 1) če je zatrjevana kršitev očitna in 2) če bi z izvršitvijo posamičnega akta nastale za pritožnika nepopravljive posledice (2. odst. 51. člena ZUstS). Ob izpolnjevanju teh meril pa seveda sme Ustavno sodišče zadevo obravnavati le, 1) če gre za kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, ki je imela hujše posledice za pritožnika, ali 2) če gre za pomembno ustavnopravno vprašanje, ki presega pomen konkretne zadeve (55.a in 2. odst. 55.b člena ZUstS). Če strnjeno povzamemo, navedeno tudi prek ustaljene ustavnosodne prakse pomeni, da je mogoče ustavno pritožbo (uspešno) vložiti le, če:
– so kršene ustavne človekove pravice ali temeljne svoboščine s posamičnim aktom organa javne oblasti, s katerim je ta odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi pravnega subjekta;
– je pritožnik že izčrpal vsa pravna sredstva po vsebini in ne le formalno (glej denimo sklep v zadevi Up-2394/07 z dne 18. decembra 2007) ali je pritožnik po vsebini izčrpal vsa redna pravna sredstva in je zatrjevana kršitev očitna, kar pomeni, da trditve, da je prišlo do kršitve, ni mogoče ovreči ali omajati niti po vsestranskem preizkusu, ker vse okoliščine, zdrava pamet in vse izkušnje, brez dokazovanja in brez možnosti nasprotnega utemeljevanja izključujejo vsako možnost drugačnega sklepa (glej denimo sklep v zadevi Up-62/96 z dne 11. aprila 1996) ter bi z izvršitvijo posamičnega akta nastale za pritožnika nepopravljive posledice in
– gre za kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, ki je imela hujše posledice za pritožnika, ali za pomembno ustavnopravno vprašanje, ki presega pomen konkretne zadeve.
Ob navedenem kaže – zaradi prepogostega nepravilnega razumevanja instituta ustavne pritožbe – posebej omeniti sklep Ustavnega sodišča Up-464/01 z dne 15. decembra 2003, v katerem je to ta institut pojasnilo: »Ustavno sodišče se v postopku z ustavno pritožbo ne more spuščati v presojo materialnopravne ali procesnopravne pravilnosti izpodbijane sodne odločbe in tudi ne v dokazno oceno sodišča. Ustavna pritožba ni nadaljnje pravno sredstvo v okviru rednega sodstva, s katerim bi bilo mogoče uveljavljati same po sebi kršitve pri ugotovitvi dejanskega stanja ter uporabi materialnega in procesnega prava.« To pa pomeni, da sme Ustavno sodišče ustavni pritožbi ugoditi le, če izpodbijane odločitve sodišča tudi zakonodajalec ne bi smel zapisati v pravni normi, ker bi bila v nasprotju z Ustavo (t. i. Schumannova formula, glej denimo odločbo v zadevi Up-232/00 z dne 10. maja 2001), ali če je izpodbijana sodna odločba že na prvi pogled očitno napačna oziroma ni oprta na razumne pravne argumente, zaradi česar je utemeljeno sklepanje, da sodišče ni odločalo na podlagi zakona, temveč na podlagi kriterijev, ki pri sojenju ne bi smeli priti v poštev (t. i. test očitne napačnosti, glej denimo sklep v zadevi Up-2380/07 z dne 19. marca 2009).
Spomnimo …
Okrožno sodišče v Ljubljani je letos spomladi dr. Milka Noviča (pritožnik) spoznalo za krivega izvršitve kaznivega dejanja umora (4. tč. 116. člena KZ-1) in mu izreko 25 let zaporne kazni. Poleg tega mu je zaradi ponovitvene nevarnosti (3. tč. 1. odst. 201. člena ZKP) odredilo tudi pripor. Zoper pravnomočen sklep o odreditvi pripora je pritožnik vložil ustavno pritožbo. V njej je zatrjeval, da so podani razlogi za njeno izjemno obravnavanje – da naj se torej ustavna pritožba vsebinsko obravnava, četudi so izčrpana le redna pravna sredstva –, saj naj bi šlo za očitne kršitve več ustavnih pravic (kršitev 2. odst. 14., 19., 20., 22., 1. odst. 23., 25., 27., 1. odst. 28. in 29. člen URS ter 6. člena EKČP).
Odločitev Ustavnega sodišča
Ustavno sodišče je v obravnavani zadevi najprej pojasnilo, da je takšno ustavno pritožbo dopustno obravnavati le izjemoma, če so za to izpolnjeni zgoraj navedeni predpisani pogoji, saj zahteva za varstvo zakonitosti kot izredno pravno sredstvo še ni bila izčrpana. V nadaljevanju pa je orisalo vlogi Vrhovnega sodišča kot najvišjega sodišča v državi in Ustavnega sodišča kot organa, ki prek ustavne pritožbe kot posebnega pravnega sredstva nadzoruje, ali sodna oblast pri izvrševanju svojih pristojnosti spoštuje človekove pravice in temeljne svoboščine. Prav tako je poudarilo, da je institut ustavne pritožbe subsidiarno pravno sredstvo, zato mora biti njeno obravnavanje pred izčrpanjem izrednih pravnih sredstev zares le izjema. Poleg navedenega je varuh slovenske Ustave ponovil tudi že zgoraj navedena stališča v zvezi z očitnostjo kršitev ustavnih pravic ali temeljnih svoboščin.
Ustavno sodišče je pri presoji obravnavane ustavne pritožbe ugotovilo, da je pritožnik z rednimi pravnimi sredstvi uveljavljal le kršitev pravice do enakega varstva pravic (22. člen URS) in kršitev pravice do sodnega varstva (1. odst. 23. člena URS), kar pomeni, da se Ustavno sodišče ni smelo spuščati v presojo preostalih očitanih kršitev, saj glede njih redna pravna sredstva niso bila materialno izčrpana.
Pri presoji očitnosti kršitve pravice do enakega varstva pravic (22. člen URS) je Ustavno sodišče izpostavilo, da je obrazložitev sodne odločbe samostojna in avtonomna prvina pravice do poštenega sojenja ter povedalo, da je zadostnost obrazložitve v postopku, v katerem se preverja obstoj pogojev za pripor, bistvena tudi zato, da ima posameznik uvid v konkretne razloge, ki po oceni sodišča utemeljujejo poseg v njegovo pravico do osebne svobode (1. odst. 19. člena URS).
Prav tako pa mora biti posamezniku zagotovljena možnost seznaniti se z dejstvi in dokazi, ki ga obremenjujejo, kar zagotavlja možnost odgovoriti na dejstva, ki ga bremenijo, in predlagati dokaze v potrditev svojih navedb. V zvezi s presojo očitnosti kršitve pravice do sodnega varstva (23. člen URS) je Ustavno sodišče povedalo, da ta pravica med drugim zagotavlja, da lahko o priporu odloči le sodišče, ki je ustanovljeno z zakonom, in ki je neodvisno in nepristransko. Da pa lahko govorimo o nepristranskosti sodišča, mora to pred odločitvijo slišati stališča obeh strank, pri odločanju o priporu torej osebe, o katere priporu odloča, in državnega tožilca. Po mnenju Ustavnega sodišča pritožnikovi očitki o očitnosti kršitev teh dveh ustavnih pravic glede na obrazložitve izpodbijanih sklepov niso bili izkazani, saj obrazložitve niso bile očitno nezadostne, prav tako pa je bila pritožniku omogočena pravica do izjave. Ker tako eden od kumulativnih pogojev za izjemno obravnavanje ustavne pritožbe pred izčrpanjem izrednih pravnih sredstev ni bil izpolnjen, je Ustavno sodišče pritožnikovo ustavno pritožbo zavrglo.
Ločeno mnenje ustavnega sodnika ddr. Klemna Jakliča
V ločenem mnenju je ustavni sodnik ddr. Klemen Jaklič zapisal, da dosedanja praksa slovenskega Ustavnega sodišča, ki poleg posega v svobodo za kvalifikacijo težko popravljive posledice zahteva še nekaj dodatnega, ni v skladu z ustaljeno prakso zahodnih ustavnih sodišč in v tem delu potrebuje spremembe v smeri uskladitve. Poleg tega je izrazil nestrinjanje z razumevanjem pravnega standarda očitne kršitve kot ga je napolnilo Ustavno sodišče v dosedanji ustavnosodni praksi, saj je po njegovem mnenju takšno razumevanje daleč preozko. Prav tako je zapisal: »Celo če predpostavimo uporabo besednega standarda očitnosti, kot ga definira večina, v konkretnem primeru po moji oceni ni mogoče mimo zaključka, da gre za takšno očitno kršitev.«
Sklep
Obravnavani sklep Ustavnega sodišča odlično in prepričljivo pojasni vlogo slovenskega Ustavnega sodišča, ki je mnogokrat razumljena napačno. Ni pa se mogoče strinjati s stališčem ddr. Jakliča o tehtanju dveh ustavnih vrednot – pravice do učinkovitega varstva pravic in načela subsidiarnosti ustavne pritožbe (zaradi česar bi bilo posledično treba očitnost kršitev razlagati širše), saj je Ustavno sodišče že v sklepu Up-373/14 z dne 11. junija 2014 pomenljivo zapisalo:
»Vse institucije pravne države, v kateri je uveljavljeno načelo delitve oblasti, morajo v temelju spoštovati druga drugo in ne prevzemati nalog druge na podlagi vnaprejšnjega nezaupanja. Tako mora tudi Ustavno sodišče zaupati, da bo Vrhovno sodišče v primerih, ko je njegova pristojnost za odločanje o izrednem pravnem sredstvu določena z zakonom, odgovorno opravilo svoje ustavne obveznosti in med njimi na prvem mestu zagotovilo spoštovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Vrhovno sodišče mora tako pri svojem odločanju sanirati kršitve človekovih pravic, ki so jih zagrešila pri sojenju nižja sodišča.«
Pripravil: Patricij Maček, dipl. pravnik, študent magistrskega študija na PF Univerze v Ljubljani
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
