Klavzula je med drugim določala, da mora delavec v primeru kršitve klavzule (če npr. po prenehanju delovnega razmerja za svoj ali tuj račun opravlja dela in sklepa posle, pri katerih bi izkoriščal poslovna znanja in poslovne zveze, ki jih je pridobil z delom ali v zvezi z delom pri delodajalcu), plačati pogodbeno kazen v pavšalnem znesku 10-kratne povprečne bruto plače v zadnjem letu pred prenehanjem delovnega razmerja. Stranki sta se prav tako dogovorili, da če spoštovanje konkurenčne klavzule delavcu onemogoča pridobitev zaslužka, primerljivega delavčevi prejšnji plači, pripada delavcu za vsak mesec spoštovanja konkurenčne klavzule denarno nadomestilo v višini 40 % povprečne plače delavca v zadnjih treh mesecih pred prenehanjem pogodbe o zaposlitvi.
Ker je tožencu na podlagi njegove redne odpovedi prenehala pogodba o zaposlitvi pri tožeči stranki dne 31. 5. 2010 in se je dne 1. 9. 2010 zaposlil pri drugi zavarovalnici, ga je tožeča stranka tožila za plačilo pogodbene kazni. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo, v pritožbenem postopku pa je takšno odločitev podprlo tudi višje delovno in socialno sodišče s sodbo št. Pdp 767/2016 z dne 12.12.2016. Sodišči sta se postavili na stališče, da je takšno določilo o pogodbeni kazni nično. Ugotovilo je, da je v času nastanka spornega razmerja veljal Zakon o delovnih razmerjih (iz leta 2002, v nadaljevanju ZDR). Višje sodišče je poudarilo, da pogodba o zaposlitvi ni pogodba civilnega prava, zato ni mogoče razpravljati o neposredni uporabi civilnopravnega instituta »pogodbena kazen« ter da ga ni mogoče uporabiti za utrditev obveznosti spoštovanja konkurenčne klavzule, določene na podlagi ZDR. Ob tem je poudarilo, so delovna razmerja drugačna od civilnopravnih razmerij, saj je ena od strank delovnega razmerja delavec, ki je v podrejenem, odvisnem razmerju do delodajalca, v civilnem razmerju pa gre za prirejeni stranki.
Ne glede na to, da v členih, ki urejajo konkurenčno klavzulo, ni določb o posledicah kršitve, tako kot je to določeno za konkurenčno prepoved, pa je po stališču pritožbenega sodišča potrebno to vprašanje rešiti ob upoštevanju določb ZDR, ki opredeljujejo odškodninsko odgovornost delavca. ZDR je v 182. členu urejal odškodninsko odgovornost delavca, za katero so se zahtevali strožji pogoji, kot jih določa OZ. Tako je delavec odgovarjal le za škodo, povzročeno namenoma ali iz hude malomarnosti. ZDR v nobeni od določb ni predvideval možnosti določitve pogodbene kazni za delavca v primeru kršitve pogodbenih obveznosti, namesto ali poleg odškodninske odgovornosti delavca.
Po stališču pritožbenega sodišča je bil institut konkurenčne klavzule popolno urejen v ZDR, ki je določal obvezno pisnost in že sam določil neveljavnost, v kolikor ni bila izpolnjena obličnost. Naslednji pogoj je bila določba o najmanj tretjinskem nadomestilu plače zaradi spoštovanja konkurenčne klavzule. V kolikor to ni bilo določeno v pogodbi, konkurenčna klavzula ni bila veljavna. V kolikor nastopi kršitev s strani delavca in ta krši konkurenčno klavzulo ima (bivši) delodajalec po prepričanju pritožbenega sodišča možnost odškodninskega zahtevka po opisanih določbah ZDR in ne v celoti le po določbah Obligacijskega zakonika (OZ), ki so za delavca strožje. Torej je treba v teh primerih dokazati vse elemente odškodninske odgovornosti. Dopolnjevanje ali celo dejansko nadomeščanje odškodninske odgovornosti delavca zaradi kršitve konkurenčne klavzule s pogodbeno kaznijo, pri kateri delodajalcu ni treba dokazovati nastanka in višine škode, temveč le kršitev konkurenčne klavzule, je poenostavitev v korist delodajalca, kot močnejše pogodbene stranke in brez izrecne določbe v ZDR, kar se višjemu sodišču zdi nedopustno. Zato je taka določba v pogodbi o zaposlitvi nična.
Višje sodišče ni sledilo stališču sodišča prve stopnje, da je konkurenčna klavzula prenehala veljati, ker naj bi tožeča stranka sama kršila konkurenčno klavzulo s tem, da ni (takoj) pričela z izplačevanjem dogovorjenega denarnega nadomestila. Višje sodišče je poudarilo, da bi toženec moral ravnati v skladu z določbo tretjega odstavka konkurenčne klavzule in delodajalca seznaniti z dejstvom, da spoštuje konkurenčno klavzulo, zaradi česar ima zmanjšan dohodek. Šele potem bi nastala obveznost delodajalca, da plača dogovorjeno nadomestilo in šele takrat bi nastopilo vprašanje, kakšne so posledice neizpolnjevanja pogodbene zaveze delodajalca. Ker toženec ni ravnal tako, do kršitve delodajalčeve obveznosti iz konkurenčne klavzule ni prišlo, posledično pa iz tega razloga tudi ne do njene neveljavnosti.
Višje sodišče pa je potrdilo pravilnost stališča sodišča prve stopnje, da je trditvena podlaga tožeče stranke o nastanku in obstoju ter višini škode zaradi kršitve konkurenčne klavzule pomanjkljiva in presplošna. Samo zatrjevanje, da je škoda nastala zato, ker se je toženec zaposlil pri drugi zavarovalnici, ki trži enaka zavarovanja kot tožeča stranka, ne zadostuje. Tudi izpoved priče, da je bilo na letnem nivoju pobrane za 200 do 300 „jurjev“ manj premije, ne more nadomestiti ustrezne trditvene podlage. Tožeča stranka prav tako ni ponudila nobenega dokaza v zvezi s prevzemom strank. Tožeča stranka bi morala dokazati dejansko konkuriranje toženca in da ne zgolj možnost konkuriranja. Sodišče je prav tako poudarilo, da je toženec že pred zaposlitvijo pri tožeči stranki imel licenco za zavarovalnega zastopnika, medtem ko konkurenčna klavzula varuje le tiste podatke, znanja, izkušnje in zveze, ki so plod lastnih raziskav, dela in izkušenj zaščitenega pogodbenika. Kadar gre za splošna znanja, podatke, izkušnje in vsem dostopne zveze, že po naravi stvari sama zaščita s konkurenčno klavzulo ni dopustna, saj je predmet zaščite splošno dostopen.
Višje sodišče je tudi sledilo ugotovitvam sodišča prve stopnje, da konkurenčna klavzula tožencu onemogoča možnost primerne zaposlitve, saj je imel licenco zavarovalnega zastopnika, ta poklic pa lahko opravlja le v okviru zavarovalništva, ki je strogo regulirana dejavnost glede tega, kdo jo lahko opravlja. Sklicevanje tožeče stranke na to, da je bil toženec prej administrator in da je to zanj ustrezna zaposlitev, je zmotno. Zato bi tožeča stranka lahko toženca omejila le glede opravljanja poslov, ki se nanašajo na dejansko izkoriščanje znanja in poslovnih zvez, ki jih je pridobil pri njej, ne pa, da ga onemogoči pri izvajanju katerihkoli zavarovalniških poslov, kot izhaja iz vseh treh alinej prvega odstavka konkurenčne klavzule. Višje sodišče je na podlagi ugotovitev zavrnilo pritožba ter potrdilo izpodbijano sodba sodišča prve stopnje.
Pripravila: mag. Jasmina Potrč
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
