c S

Vračilo preveč izplačane plače

15.02.2017 Vrhovno sodišče je preučevalo upravičenost zahteve delodajalca po vrnitvi preveč izplačane plače, ki je bila posledica nepravilne uvrstitve delavke v višji plačilni razred.

Delodajalec (tožeča stranka) je z delavko (toženo stranko) po njeni zaposlitvi s 1. 10. 2008 sklenil aneks k pogodbi o zaposlitvi, v katerem ji je neupravičeno priznal napredovanje iz 22. v 23. plačni razred, nato ji je z novo pogodbo o zaposlitvi z dne 1. 7. 2009 nepravilno priznal 24. plačni razred (namesto 23.), nadalje jo je z naslednjo pogodbo o zaposlitvi za določen čas od 1. 10. 2009 do 31. 3. 2010 uvrstil v 25. plačni razred (namesto pravilno v 21.), ter ji končno od 1. 4. 2010 dalje s pogodbo za nedoločen čas neutemeljeno priznal 24. plačni razred (namesto pravilnega 21. plačnega razreda).

Vrhovno sodišče je v revizijskem postopku ugotovilo, da je od začetka spornega obdobja plače v javnem sektorju urejal Zakon o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS), ki je v 3. členu določal, da se plača javnega uslužbenca določi s pogodbo o zaposlitvi, odločbo ali sklepom. Zakon je prav tako določal, da se javnemu uslužbencu v pogodbi o zaposlitvi ne sme določiti plača v drugačni višini, kot je določena v zakonu in drugih navedenih aktih (tretji odstavek 3. člena). Če je določilo o plači v pogodbi o zaposlitvi v nasprotju z navedeno določbo, se uporabljajo določbe zakonov, predpisov in drugih aktov, izdanih na njihovi podlagi ter kolektivna pogodba, s katerimi je določena plača javnega uslužbenca, kot sestavni del te pogodbe (peti odstavek 3. člena).

ZSPJS v 3a. členu ureja primere, ko pride do neskladnosti določb o plači v pogodbi o zaposlitvi javnega uslužbenca. V tem primeru mora delodajalec nemudoma pisno obvestiti prizadetega javnega uslužbenca in obrazložiti svoje ugotovitve ter mu izročiti pisni predlog ustreznega aneksa k pogodbi o zaposlitvi, s katerim se odpravijo ugotovljene neskladnosti. Če delodajalec ugotovi, da je bila delavcu izplačana prenizka plača, se mu razlika z zakonitimi zamudnimi obrestmi izplača s prvim naslednjim izplačilom plače po ugotovitvi nastale nezakonitosti, če pa ugotovi, da mu je bila izplačana previsoka plača, pa se z javnim uslužbencem dogovori o načinu vrnitve preveč izplačanega zneska. Če med delodajalcem in delojemalcem v enem mesecu od pisnega poziva ne pride do soglasja, mora delodajalec preveč izplačani znesek zahtevati s tožbo pred sodiščem.

Po vložitvi tožbe v tej zadevi so bile v letu 2014 določbe 3a. člena ZSPJS spremenjene in dopolnjene tako, da sedaj tretji odstavek javnemu uslužbencu neposredno ne nalaga več vrnitve preveč izplačane plače, temveč se glede navedenega uporabljajo splošna pravila civilnega prava. Prav tako je določeno, da mora v primeru sklenitve pisnega dogovora o vračilu preveč izplačanih zneskov plač javni uslužbenec povrniti preveč izplačane zneske le za obdobje zadnjih 10 mesecev, vendar ne več kot znaša dvakratnik zakonito določene osnovne mesečne plače javnega uslužbenca za polni delovni čas in dopušča dogovor o obročnem plačevanju v roku največ 24 mesecev (peti odstavek 3a. člena).

Vrhovno sodišče je s sodbo VIII Ips 256/2016 poudarilo, da veljavni ZSPJS ne določa, da bi moral javni uslužbenec vrniti vse, kar je iz naslova v pogodbi o zaposlitvi previsoko določene plače že prejel, temveč zgolj, da se morata delodajalec in delojemalec dogovoriti o vrnitvi preveč izplačane plače zgolj za obdobje zadnjih 10 mesecev oziroma največ do višine dveh njegovih plač.

Dodatno je poudarilo, da ima v delovnem razmerju podrejeni položaj delavec ter da predvsem pri delovnih razmerjih javnih uslužbencev delodajalec pripravi in delavcu izroči predlog pogodbe o zaposlitvi, in da je torej delodajalec tisti, ki skrbi za zakonitost pogodbe. To še posebej velja za pogodbo v javnem sektorju, kjer ima delavec - javni uslužbenec manj vpliva na vsebino pogodbe o zaposlitvi, saj je svoboda strank pri sklepanju pogodbe o zaposlitvi v javnem interesu, to je v interesu sfere, iz katere izhaja delodajalec, še dodatno omejena.

Vrhovno sodišče je zaključilo, da je bila za zakonitost in skladnost toženkinih pogodb o zaposlitvi prvenstveno odgovorna tožeča stranka, ter poudarilo, da tekom postopka ni bilo ugotovljeno, da bi toženka kakor koli protipravno prispevala k določitvi previsokih plačnih razredov. Ob tem je dodalo, da je pri presoji pomembna tudi socialna komponenta delovnega razmerja in pri tem tudi, da so od izplačil in višine izplačil plač delavcu odvisne tudi nekatere socialne pravice oziroma višina socialnih prejemkov, pri čemer na tem področju ni predvideno poračunavanje ali ponovna odmera za nazaj ali poračunavanje prispevkov. Na socialno komponento delovnega razmerja posebej opozarja tudi institut odpustitve dolga iz sedmega in osmega odstavka 3a. člena ZSPJS in prehodna določba 6. člena ZSPJS-S.

Sodišče je odločilo, da upoštevaje vse navedeno, izplačevanje previsoke plače s strani tožeče stranke v smislu določb 86. člena Obligacijskega zakonika (OZ) ni bilo nično, temveč je šlo s strani tožeče stranke za nezakonito ravnanje, zaradi katerega so bile take določbe pogodbe o zaposlitvi neveljavne, oziroma nezakonite, ugotovitev njihove neveljavnosti oziroma nezakonitosti pa lahko učinkuje le za naprej. Že glede na to toženke ne morejo zadeti posledice ničnosti, kot so opredeljene v 87. členu OZ, da bi torej morala tožeči stranki povrniti presežek plače, ki ga je prejela na podlagi zanjo ugodnejših določb pogodb o zaposlitvi. Glede na navedeno je vrhovno sodišče reviziji ugodilo ter sodbi sodišč druge in prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek za plačilo preveč izplačane neto plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi kot neutemeljen zavrnilo. 

Pripravila: mag. Jasmina Potrč


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.