Direktiva posrednim ponudnikom storitev ne nalaga odgovornosti za nezakonita ravnanja tretjih oseb, če njihova ponudba predstavlja izključni prenos podatkov. Za izključni prenos podatkov pa gre, če so izpolnjeni trije pogoji. Ponudnik storitve ne sme sprožiti prenosa podatkov, ne sme izbrati prejemnika teh podatkov in ne sme izbrati ali spremeniti podatkov prenosa.
Sodišče je v sodbi ugotovilo, da brezplačno ponujanje Wi-Fi omrežja zaradi promocije pomeni storitev informacijske družbe, kot to določa direktiva. Ker ponudnik storitve izpolnjuje vse tri pogoje, je sodišče pojasnilo, da ni odgovoren za kršitve pravic s strani tretjih in zato od njega ni mogoče terjati odškodnine. Ob tem pa sodniki poudarjajo, da ima imetnik kršenih pravic možnost, da od nacionalnih organov zahteva odpravo ali/in preprečitev takih kršitev.
Sodniki so se opredelili tudi glede ukrepa, da se takemu ponudniku naloži zaščita z geslom ponujanega dostopa do spleta. Pojasnili so, da tak ukrep omogoča ravnotežje med imetniki pravic (konkretno avtorskih) in pravicama do svobodne gospodarske pobude ponudnikov storitev in svobode obveščanja uporabnikov storitev. Z namenom, da se odvrne kršitve pravic, mora tak ukrep omogočati razkritje identitete uporabnikov omrežja, kadar je to potrebno.
Taki in drugačni ukrepi zagotavljanja ravnotežja med različnimi pravicami ne smejo pomeniti nadzora nad informacijami in morajo biti sorazmerni, tako da so primerni in posegajo oziroma omejujejo pravice le toliko, kakor je nujno za uravnoteženo delovanje vseh vpletenih.
Pripravil: Miha Jesenko
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
