(okrajno sodišče, višje sodišče) V izvršilni zadevi je sodišče s sklepom o izvršbi dovolilo izvršbo tudi s zaznambo sklepa o izvršbi v zemljiški knjigi in prodajo večjega števila nepremičnin.
Dolžnik je vložil predlog za omejitev izvršbe na nepremičnine, saj njihova skupna vrednost presega v znatni meri vrednost dolga, ki se izterjuje. V predlogu je navajal, da je izvršba na vse nepremičnine v nasprotju z načelom ekonomičnosti postopka, saj prodaja le ene parcele že zadostuje za celotno poplačilo dolga. Sodišče je dolžnikovemu predlogu ugodilo in izvršbo omejilo tako, da se opravi le na eno dolžnikovo nepremičnino.
Na podlagi 2. odstavka 34. člena > Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) sodišče na dolžnikov predlog omeji dovoljeno izvršbo tako, da se ta opravi samo na nekatera sredstva oziroma na nekatere predmete, če zadoščajo za poplačilo terjatve. Sodišče je opravilo primerjavo med terjatvijo in sredstvom oziroma predmeti izvršbe. Vrednost dolžnikovih nepremičnin za skoraj desetkrat presega višino dolga, zato drži dolžnikova navedba, da premoženje, katerega lastnik je, zadostuje tudi v primeru znižanja kupnine na drugi dražbi za celotno poplačilo terjatve in vseh stroškov postopka. Omejitev izvršbe ne pomeni delne ustavitve postopka oziroma dokončne omejitve izvršbe, ampak le začasno prednost izvršilnemu postopku na določenih zadostnih nepremičninah.
Upnik je v pritožbi opozoril, da dolžnik v svojem predlogu za omejitev izvršbe sploh ni navedel, na katero konkretno nepremičnino naj se izvršba omeji, ampak je kar sodišče samo izbralo eno izmed mnogih nepremičnin. Po oceni upnika je sodišče ravnalo napačno, ko je napravilo le računsko operacijo in navedlo, da na prvi pogled vrednost nepremičnin v primeru prodaje, pa četudi na drugi dražbi, zadostuje za celotno poplačilo terjatve, pri tem pa ni presojalo dejanskih možnosti za prodajo. Pred vpisom upnikove hipoteke in zaznambe izvršbe je bila namreč na večini nepremičnin vpisana zaznamba spora o pridobitvi lastninske pravice v korist dolžnikove soproge, ki je vložila tožbo zaradi ugotovitve in razdelitve skupnega premoženja.
Ker za vpise, ki učinkujejo zoper zemljiškoknjižnega lastnika in so v zemljiško knjigo vpisani po trenutku začetka učinkovanja zaznambe spora, velja, da so vpisani pod razveznim pogojem, ki nastopi v primeru dovoljenosti vknjižbe lastninske pravice v zaznamovanem vrstnem redu, obstaja bojazen, da bo tožnica opravičila zaznambo spora in svojo lastninsko pravico vknjižila v zaznamovanem vrstnem redu, kar posledično pomeni prenehanje hipoteke in zaznambe izvršbe.
Poleg tega navedena zaznamba prestavlja dejansko in pravno oviro za prodajo nepremičnine v izvršilnem postopku, saj je vknjižba lastninske pravice glede na določbo 89. člena > Zakona o zemljiški knjigi (ZZK-1) dejansko onemogočena. Jasno je torej, da se nepremičnine ne bodo mogle prodati, saj bi morebitni kupec lahko izgubil nepremičnino in kupnino. Kljub visoki vrednosti torej številne nepremičnine za upnika ne prestavljajo zadostnega varstva.
Določba 34. člena ZIZ je odraz načela varstva dolžnika, po katerem naj se izvršba s prisilnimi sredstvi opravi le v obsegu, ki bo za dolžnika predstavljal najmanjšo škodo. Pritožbeno sodišče upoštevaje institut omejitve izvršbe ter upoštevaje namen izvršilnega postopka, ki je v tem, da se zagotovi izpolnitev obveznosti do upnika, ugotavlja, da je kriterij vrednosti nepremičnine v razmerju z upnikovo terjatvijo le eden izmed kriterijev, ki jih sodišče upošteva pri odločanju o predlogu za omejitev izvršbe, ni pa nujno edini. Omejitev izvršbe namreč ne sme biti v škodo upnika – ne sme prekomerno posegati v njegovo pravico do poplačila terjatve iz izvršilnega naslova. V zadevah, kot je obravnavana, ko se izvršba opravlja na več nepremičninah, je zato pri odločanju o predlogu za omejitev izvršbe na le nekatere izmed nepremičnin potrebno izhajati tudi iz zemljiškoknjižnega stanja in presoditi, ali in kako pri teh nepremičninah vpisane pravice in pravna dejstva vplivajo oziroma utegnejo vplivati na poplačilo upnikove terjatve.
Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da drži, da je pri večini nepremičnin, tudi pri tisti, na katero je sodišče omejilo izvršbo, vpisana zaznamba spora, kar posledično pomeni, da bi utegnila vplivati na poplačilo upnika iz te nepremičnine in bi posledično omejitev izvršbe zgolj nanjo lahko prekomerno posegla v upnikovo pravico do poplačila terjatve iz izvršilnega naslova. Glede na odločilno dejstvo, ki bi ga sodišče prve stopnje moralo ugotavljati in presojati. Ker tega ni storilo, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek.
Pripravil: Igor Cek, odvetnik
Odvetniška pisarna Cek d.o.o.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
