Tožeča stranka je v tožbi navajala, da je tožena stranka z njegovim motornim vozilom povzročila prometno nesrečo, v kateri je bilo tožnikovo vozilo tako poškodovano, da popravilo ni bilo ekonomsko opravičljivo. Tožeča stranka je vozilo posodila tretji osebi, slednja pa je bila v času nezgode le sopotnik v vozilu, vozil pa ga je tožnik. Ker toženec ni imel privoljenja tožeče stranke za vožnjo vozila, naj bi bil odgovoren po splošnih določbah odškodninske odgovornosti. Toženec je vedel, da vozilo ni last tretje osebe, zaradi vinjenosti slednje pa je vseeno privolil v vožnjo vozila, čeprav ti moral odkloniti. Tožnik je zato od toženca zahteval povračilo škode na vozilu.
Tožena stranka je v odgovoru na tožbo navajala podala tudi ugovor pasivne legitimacije. Tožeča stranka je tretji osebi posodila motorno vozilo, slednja pa je kot posojilojemalec zaradi nedovoljene rabe stvari odgovoren za poškodovanje vozila in ne tožena stranka.
Sodišče je tekom postopka ugotovilo, da tretja oseba ni imela dovoljenja za prepustitev rabe vozila toženi stranki. Med strankama je sicer nesporno, da je bila tožena stranka voznica osebnega vozila v času, ko se je pripetila prometna nesreča. Prav tako je bilo ugotovljeno, da je tožeča stranka posodila vozilo tretji osebi in ne toženi stranki, s katero tožeča stranka ni bila v nobenem pravnem razmerju, saj niti ni vedela za dejstvo, da je izposojevalec prepustil rabo toženi stranki. Dogovor, s katerim se je tožeča stranka (posodnik) zavezala, da bo drugi stranki (izposojevalcu - tretji osebi) izročila vozilo v brezplačno rabo, izposojevalec pa se je zavezal, da bo stvar oziroma vozilo po določenem času ali po dogovorjeni rabi vrnil, je pravno okvalificiran kot posodbena pogodba (579. člena Obligacijskega zakonika - OZ).Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
