c S

Sodišče EU: Kaj sestavlja minimalno plačo

03.11.2015 V zadevi C-396/13 so na sodišču EU med drugim presojali o tem, kaj (katera denarna nadomestila) sestavlja(jo) minimalno plačo po direktivi 96/71. Iz člena 3(1) direktive nedvoumno izhaja, da se za vprašanja v zvezi z minimalno urno postavko uporablja pravo države članice, v katero so bili napoteni delavci, ne glede na to, katera zakonodaja se uporablja za delovno razmerje. Sodniki pa so v sodbi potrdili tudi pravico do prenosa delovnopravnih zahtevkov, če je tak prenos opredeljen v zakonodaji konkretne države članice.

V zadevi je podjetje iz Poljske napotilo delavce v svojo podružnico na Finskem, da bi opravili elektroinštalacijska dela na gradbišču nuklearke. Finski sindikat je vložil tožbo z zahtevkom, da poljsko podjetje izplača 86 napotenim delavcem minimalno plačo po veljavnih finskih kolektivnih pogodbah.

Poljsko podjetje je ugovarjalo, da finski sindikat ni upravičena stranka v postopku, saj so zaposleni prenesli svoje zahtevke na sindikat, po poljski zakonodaji pa so taki prenosi prepovedani.

Finsko sodišče je na sodišče EU naslovilo več predhodnih vprašanj, med katerimi sta se glavni dotikali pravice do prenosa plačilnih zahtevkov kljub prepovedi po poljski zakonodaji in ali se določeni različni elementi plačila upoštevajo v minimalni plači.

Sodniki na najvišjem evropskem sodišču so odločili glede prenosa terjatev in aktivne legitimacije sindikata za tožbo na plačilo teh zahtevkov na podlagi Listine EU o temeljnih pravicah (Listine) in finske zakonodaje. Tako so na podlagi 47. člena Listine, ki določa pravico do učinkovitega pravnega sredstva, na podlagi direktive in dejstva, da finska zakonodaja dopušča prenos delovnopravnih zahtevkov, odločili, da je ta podlaga močnejša od poljske prepovedi prenosa delovnopravnih zahtevkov, posledično pa je finski sindikat tudi aktivno legitimiran za vložitev tožbe. Listina in direktiva namreč nasprotujeta temu, da bi ureditev države članice, v kateri ima sedež podjetje, ki je delavce napotilo na ozemlje druge države članice, v skladu s katero je odstop terjatev iz naslova delovnih razmerij prepovedan, preprečevala, da sindikat pri sodišču druge od teh držav članic, v kateri se delo opravi, vloži tožbo za izterjavo terjatev iz naslova plač, ki so mu bile odstopljene, s tem da je tak odstop v skladu z veljavnim pravom zadnje navedene države članice.

Glede sestave minimalne plače pa so sodniki ugotovili, da direktiva jasno določa, da se vprašanja glede minimalne plače urejajo na podlagi zakonodaje in prakse države gostiteljice, ne glede na upoštevno zakonodajo za delovna razmerja. Plača in razni dodatki so na Finskem povečini urejeni v splošno veljavnih kolektivnih pogodbah.

Sodniki so nadalje presodili, da je v skladu s pravili EU (poleg Listine še člena 56 in 57 PDEU) izračun minimalne plače, ki temelji na uvrstitvi delavcev v plačne razrede, in sicer glede na plačilo po urni postavki ali akordu, kot je določeno v kolektivnih pogodbah. Za iztožljivost teh pravil je potrebno, da so pravila zavezujoča in pregledna (zlasti morajo biti dostopna in jasna), kar preveri nacionalno sodišče. Če so ti pogoji izpolnjeni, delodajalec ne more preprosto dodeliti najnižje plače v plačilnem razredu, če delavčeve okoliščine delavcu določajo višjo plačo.

Poleg teh vprašanj, pa so sodniki odločili tudi, kaj vse še spada poleg osnove v minimalno plačo. Tako se v minimalno plačo vštevajo tudi nekatera druga denarna nadomestila, in sicer regres, dodatek za prevoz na delo, če traja pot na in iz dela več kot eno uro in dnevnice.

V minimalno plačo pa se ne vštevajo povračila stroškov za stanovanje in dodatki za prehrano v obliki bonov, ker so ti namenjeni nadomestilu življenjskih stroškov, ki nastanejo delavcu zaradi napotitve.

V praksi sodba pomeni, da so napoteni delavci upravičeni do enakega denarnega plačila kot finski delavci.

Pripravil: Miha Jesenko


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.