Tožeča stranka je s tožbo od tožene stranke zahtevala izselitev iz nepremičnine. Tožnica se je v stanovanjsko hišo v njeni izključni lasti vselila sama z otrokom zaradi nevzdržnosti zakonske zveze s tožencem. Nato je tožnica zaradi skupnega otroka v hiši dovolila bivati tudi tožencu, vendar se družinske zadeve niso uredile, zato je sprožila ločitveni postopek in od toženca zahtevala, da se iz hiše odseli. Toženec se iz hiše noče odseliti in v njej sedaj živi brez pravne podlage.
Toženec je v odgovoru na tožbo oporekal tožbenemu zahtevku in pri tem navajal, da sta se pravdni stranki skupaj odločili, da se preselita v stanovanjsko hišo, ta dogovor pa predstavlja pravno podlago za toženčevo prebivanje s sporni stanovanjski hiši. Toženec je še zatrjeval, da okoliščina, da je tožnica lastnica nepremičnine, pri odločanju o tožbenem zahtevku ni odločilna glede na zatrjevano pravno podlago.
Obligacijski zakonik (OZ) v 3. odstavku 583. člena določa, da če čas trajanja in namen uporabe nista določena, lahko posodnik zahteva stvar kadarkoli hoče. Navedena določba ureja posebno vrsto pogodbenega razmerja, ki se imenuje prekarij. Takšno prekarno razmerje ima vse značilnosti posodbene pogodbe, po kateri se posodnik zavezuje, da bo izposojevalcu izročil stvar v neodplačno rabo, izposojevalec pa se zavezuje, da bo stvar vrnil. Pri prekariju le čas trajanja in namen uporabe nista določena. Posodnik lahko zahteva vrnitev stvari in s tem prekarij prekliče. Posodnik pri tem ni omejen. Sodišče je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da gre v konkretnem primeru ravno za obstoj prekarnega razmerja, saj je tožnica sama dovolila tožencu, da se vseli in da prebiva v sporni hiši neodplačno, prav tako pa toženčevo bivanje ni bilo časovno omejeno. Smiselno izhaja tudi iz navedb toženca, da naj bi obstajal dogovor o skupnem bivanju v hiši.
Ta veljaven pravni naslov je po oceni sodišča ravno prekarij. Prekarij je namreč konsenzualni kontrakt, ki nastane že s sporazumom oziroma dogovorom in je v zvezi s prebivanjem toženca v hiši dejansko obstajal, vendar je veljal le do njegovega preklica. Toženec je potrdil, da ga je tožnica večkrat pozvala, da se izseli iz hiše, toženec pa tudi ni uspel dokazati, da naj bi obstajal skupen dogovor o skupnem prebivanju v hiši, ampak se je v hišo najprej vselila tožnica sama in neodvisno od toženca, slednji pa se je vselil kasneje in na tožničino povabilo. Glede na vse navedeno je tožbeni zahtevek tožnice v celoti utemeljen.
Pripravil: Igor Cek, odvetnik
Odvetniška pisarna Cek d.o.o.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
