Sodišče prve stopnje je s sklepom na podlagi 1. točke prvega odstavka 352. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) zavrglo zasebno tožbo zoper obtoženega zaradi kaznivega dejanja razžalitve po prvem odstavku 158. člena Kazenskega zakonika (KZ-1), ker postopek ni tekel na zahtevo upravičenega tožilca. Iz opisa zasebne tožbe namreč izhaja, da naj bi bilo kaznivo dejanje razžalitve storjeno na škodo župana, torej uradne osebe občinskega organa, kaznivo dejanje pa se v teh primerih preganja po uradni dolžnosti.
Zasebni tožilec je v pritožbi navajal, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo določbe kazenskega postopka, saj iz 3. odstavka 53. člena ZKP izhaja, da se pravočasno vložena zasebna tožba šteje za pravočasen predlog oškodovanca, če se med postopkom ugotovi, da gre za kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja na predlog. Sodišče ne bi smelo zavreči zasebne tožbe, ampak zadevo poslati državnemu tožilcu, ki bi postopek lahko nadaljeval, saj tožba vsebuje predlog za pregon.
Pri preizkusu izpodbijanega sklepa v okviru pritožbenih navedb, pritožbeno sodišče pritrjuje, da iz opisa kaznivega dejanja v zasebni tožbi izhaja, da je obtoženi izrazil nestrinjanje z ravnanji zasebnega tožilca kot župana. Iz določbe 2. odstavka 168. člena KZ-1 pa izhaja, da se v tem primeru kaznivo dejanje preganja po uradni dolžnosti, saj pregon začne državni tožilec na predlog oškodovanca. Sodišče prve stopnje je na podlagi navedenega pravilno zaključilo, da obtožbo ni vložil upravičen tožilec. Ker je sodišče prve stopnje to ugotovilo šele na glavni obravnavi, je ravnalo pravilno, ko je skladno z določbo 1. točke prvega odstavka 352. člena ZKP zasebno tožbo zavrglo.
Pritožnik sicer pravilno citira določbo 3. odstavka 53. člena ZKP, ki določa, da pravočasno vložena zasebna tožba šteje za pravočasen predlog za pregon in določbo 147. člena ZKP, ki določa, da če je ovadba podana sodišču, jo to takoj pošlje pristojnemu državnemu tožilcu, vendar s sklicevanjem na navedeni določbi pritožnik ne more izpodbijati pravilnosti izpodbijanega sklepa. V določbi 3. odstavka 53. člena ZKP je v korist oškodovanca določena domneva, s katero se preprečujejo škodljive posledice, kadar oškodovanec zaradi svoje nevednosti namesto predloga za pregon poda pravočasno zasebno tožbo, ni pa mogoče te določbe razlagati tako, da bi se zasebna tožba štela kot obtožni akt državnega tožilca oziroma tega nadomestila.
Ko je sodišče ugotovilo, da so podane okoliščine, ki začasno preprečujejo kazenski pregon, pa četudi šele na glavni obravnavi, je ravnalo zakonito in edino pravilno, ko je o obtožnici odločilo s procesno odločbo - sklepom o njenem zavrženju. Takšen sklep nima učinkov prepovedi ponovnega sojenja o isti stvari, šele po pravnomočnosti sklepa pa bo sodišče lahko postopalo po 3. odstavku 147. člena ZKP in zasebno tožbo odstopilo kot ovadbo pristojnemu državnemu tožilcu. Glede na navedeno je moralo pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrniti.
Pripravil: Igor Cek, odvetnik
Odvetniška pisarna Cek d.o.o.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
