V predhodno odločanje je bilo poslano vprašanje, ali je treba člen 2(1) direktive 2003/88 razlagati tako, da delovni čas v smislu tega člena vključuje čas, ki ga potujoči delavci, se pravi delavci, ki nimajo stalnega ali običajnega kraja opravljanja dela, porabijo za prevoz od doma do prve stranke, ki jo določi njihov delodajalec, in od zadnje stranke, ki jo določi njihov delodajalec, do doma.
Namen direktive je določitev minimalnih zahtev s ciljem izboljšanja življenjskih in delovnih razmer za delavce. To je namenjeno večji zaščiti varnosti in zdravja delavcev, in sicer z določitvijo pravice do minimalnega počitka, predvsem dnevnega in tedenskega, in do primernega odmora. Določa pa tudi mejno vrednost 48 ur za povprečno trajanje delovnega tedna, ki je zgornja meja, za katero je izrecno določeno, da vključuje nadure.
Ob upoštevanju tega bistvenega cilja mora biti vsakemu delavcu zagotovljen primeren čas za počitek. Počitek mora biti ne le učinkovit, t.j. da se omogoči obnova moči po utrujenosti, ampak tudi preventiven, t.j. da zmanjša nevarnost poslabšanja varnosti in zdravja delavcev, ki jo lahko pomeni kopičenje delovnega časa brez ustreznega počitka.
Po sodni praksi velja, da pojem delovni čas iz direktive pomeni vsak čas, v katerem delavec dela, je na razpolago delodajalcu in opravlja svoje naloge ali dolžnosti. Ta pojem je treba ločiti od obdobja počitka, ker se pojma medsebojno izključujeta. Direktiva ne pozna vmesnih obdobij, zato se je v sodni praksi uveljavil binaren pristop, v skladu s katerim tisto, kar ne spada v pojem delovni čas, spada v pojem čas počitka, in obratno.
Definicija delovnega časa po direktivi temelji na treh merilih, ki so glede na sodno prakso kumulativna. Gre za prostorsko merilo (biti na delovnem mestu), merilo avtoritete (biti na razpolago delodajalcu) in poklicno merilo (opravljati svoje naloge in dolžnosti). Po mnenju pravobranilca je izključitev časa trajanja prihoda na delo iz delovnega časa v nasprotju z direktivo, saj so za delavce brez stalnega delovnega mesta izpolnjena vsa tri merila. Glede tretjega merila generalni pravobranilec meni, da delavci brez stalnega delovnega mesta delajo vsak dan drugje, tako da je pot na delo neločljivo povezana z njihovim delom in je sestavni del opravljanja njihovih dejavnosti. Glede drugega merila meni, da gre predvsem za merilo avtoritete, t.j. da je delavec podrejen navodilom in organizacijskim pooblastilom delodajalca. Ko se ti delavci vozijo od doma do prve stranke in od zadnje stranke do doma, so na razpolago delodajalcu, saj so poti in razdalje, ki jih morajo delavci prevoziti, izključno odvisne od volje delodajalca (delodajalec lahko spremeni vrstni red strank ali odpove obisk ali doda stranko). Glede strahu, da bi delavci zlorabljali pot na delo in iz dela za osebne opravke, generalni pravobranilec meni da ni zadosten za tako obravnavo pravne narave časa vožnje. Za preprečevanje morebitnih zlorab pa je delodajalec tisti, ki mora vzpostaviti potreben nadzor. Glede prvega merila pa meni, ker je prevoz neločljivo povezan s položajem potujočih delavcev, kraj opravljanja dela ne more biti omejen na fizično prisotnost tehničnih delavcev pri strankah in se tako šteje, da delavec dela tudi ko uporablja prevozno sredstvo.
Po mnenju generalnega pravobranilca ni ustrezno razlikovati poti glede na to, ali gre za poti med domom delavca in stranko ali poti, ki jih delavec opravi med dvema strankama, saj je tako delo le posledica odločitve podjetij iz postopka v glavni stvari, da odpravita stalne poslovalnice. Direktiva nasprotuje temu, da se skrajša čas počitka potujočih delavcev z izključitvijo njihovega časa prevoza na začetku in ob koncu delovnega dne iz pojma delovni čas, saj bi se s tem poseglo v minimalni čas počitka.
V sodbi Skills Motor Coaches in drugi (C-297/99) so sodniki odločili, da se za voznika, ki gre od doma do kraja prevzema vozila, pri čemer prosto izbere način, kako bo to pot opravil, ne more šteti, da prosto razpolaga s svojim časom in se torej ta čas ne sme šteti za del „počitka“. Tak voznik, ki gre na določen kraj, ki ga določi delodajalec in ki ni kraj poslovalnice podjetja, da bi prevzel in upravljal vozilo, s tem izpolnjuje svojo obveznost do delodajalca. Med opravljanjem take poti torej ne razpolaga prosto s svojim časom.
Pripravil: Miha Jesenko
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
