c S

Varstvo in meje odvetniške poklicne tajnosti v kazenskem postopku

25.05.2015 Nesporno je, da je treba režimu poseganja v odvetniško poklicno tajnost nameniti posebno pozornost, tako v zakonodaji kot tudi praksi kazenskega postopka. To na splošni ravni izhaja iz posebnega položaja odvetništva, ki kot del pravosodja uživa (institucionalno) samostojnost in (funkcionalno) neodvisnost. Tak položaj ni namenjen zaščiti odvetnikov in odvetniškega poklica, ampak zaščiti njihovih (potencialnih) strank - torej vseh nas.


Izhodišča

V tem prispevku posebno pozornost namenjam t. i. funkcionalni neodvisnosti odvetnikov. Njen cilj je zagotoviti, da lahko vsak izmed nas nemoteno poišče pravno pomoč strokovnjaka, v sodnih in drugih postopkih ali zunaj njih. Neodvisnost odvetnikov prispeva k pravni varnosti, predvidljivosti in trdnosti pravnih razmerij, k zagotavljanju enakega varstva pravic v sodnih in drugih postopkih pred državnimi organi in k učinkovitemu izvrševanju pravice do sodnega varstva. Potreba po nemotenem stiku z odvetnikom je najbolj očitna, kadar posameznik išče pomoč zaradi kazenskega postopka, ki teče zoper njega. Z drugimi besedami, neodvisnost odvetnikov in varnost pred vdori javnosti, zlasti pred vdori državnih organov, v razmerje med odvetnikom in njegovo stranko se uresničuje tako, da se zagotavlja in krepi zaupnost razmerja med odvetnikom in stranko (navzven), zato da se omogoči in krepi zaupanje med odvetnikom in njegovo stranko (navznoter).

Prav tako pa je nesporno, da razmerje med stranko in odvetnikom ni nedotakljivo. Evropsko sodišče za človekove pravice in Ustavno sodišče Republike Slovenije posege v taka razmerja tipično presojata kot vprašanje varstva pravice do zasebnosti - ta pa nikakor ni absolutna. Enako velja tudi za primere, ko je treba take posege presojati z vidika pravice do obrambe v kazenskem postopku.

Zaradi pomembnosti razmerij med odvetniki in njihovimi strankami morajo posege v zaupnost teh razmerij spremljati posebej stroga jamstva. Zato da lahko razumemo, kako stroga naj bodo ta jamstva (in čemu so dejansko namenjena), moramo najprej preučiti meje zaupnosti razmerij med odvetniki in njihovimi strankami ter različne procesne položaje, v katerih se lahko odvetnik v kazenskem postopku znajde. Ti procesni položaji odsevajo naravo razmerij med odvetnikom in stranko ter naravo odvetnikovih storitev.


Meje odvetniške poklicne tajnosti

Zakon o kazenskem postopku (ZKP) o varstvu odvetniške tajnosti pove zelo malo, premalo. Osrednja določba je gotovo v 236. členu, ki odvetniku zagotavlja položaj privilegirane priče, kadar naj bi izpovedoval o dejstvih, za katera je izvedel "pri opravljanju poklica".

Posebej je urejen položaj obdolženčevega zagovornika, ki je po določbi 235. člena ZKP relativno nesposobna priča. O tem, kar mu je zaupal obdolženec, brez njegovega soglasja ne sme biti zaslišan. Druge določbe so bodisi razmeroma obrobne (nikakor ne sistemske) ali pa niso take, da bi lahko učinkovito preprečile poseg v zaupna razmerja. Nekaj dodatnega varstva zagotavlja še določba 8. člena Zakona o odvetništvu (ZOdv),7 vendar le glede preiskovanja odvetniških pisarn.

Glede na ta izhodišča mora biti prvi korak pri ugotavljanju meja odvetniške poklicne tajnosti opredelitev vsebine odvetnikovega dela, njegovega poklica. Kaj pomeni, da izve odvetnik za določena dejstva "pri opravljanju poklica":

1. med odvetniške poklicne dejavnosti spadajo storitve, kot jih opredeljuje 2. člen ZOdv. To so pravno svetovanje, zastopanje in zagovarjanje strank pred sodišči in drugimi državnimi organi, sestavljanje listin in zastopanje strank v njihovih pravnih razmerjih. Z drugimi besedami, odvetniška poklicna tajnost obsega tako storitve zunaj postopkov pred državnimi organi (svetovanje, sestavljanje listin in zastopanje v pravnih razmerjih) kot tudi storitve v zvezi s sodnimi in drugimi postopki pred državnimi organi. Znotraj teh je treba posebej obravnavati storitve, ki jih odvetnik zagotavlja kot zagovornik v kazenskem postopku;

2. morda ne bi bilo treba posebej poudarjati: za odvetniške poklicne dejavnosti je mogoče šteti le tiste dejavnosti, ki so v skladu s pravnim redom. To izhaja že iz 137. člena Ustave RS, ki odvetništvo opredeljuje kot del pravosodja, še konkretneje pa iz določb ZOdv, na primer o vsebini prisege (32. člen ZOdv), o pravnih sredstvih, ki so odvetniku pri zastopanju strank na voljo (11. člen ZOdv), o razlogih za izbris odvetnikov (30. člen ZOdv) itd.


Poseg v zaupnost razmerja, če ta prikriva kaznivo dejanje odvetnika

Podobno kot velja za poslovno skrivnost ali za tajne podatke, naj velja tudi za zaupnost razmerja med odvetnikom in stranko. ZOdv določbe, podobne določbama v ZGD-1 in ZTP, sicer ne vsebuje. A kljub temu ni dvoma, da odvetnik, kadar ravna protipravno, ne ravna v mejah svojega poklica.

Posegi v zaupno sfero bodo zato dovoljeni zaradi pridobivanja podatkov in razjasnitve okoliščin o protipravnem ravnanju odvetnika, tudi kadar tako ravna v zavetju svojega poklica. Vendar pa je pri tem - vsaj v kontekstu kazenskega postopka - treba biti previden. Zaradi širšega pomena odvetniške poklicne tajnosti in praktičnih nevarnosti nekritičnega poseganja v sfero zaupnosti morajo biti tudi posegi, ki merijo na podatke o protipravnem ravnanju odvetnika, deležni posebnih jamstev.

Prvič, teža odvetnikovega protipravnega ravnanja mora pretehtati nad varstvom zaupnosti razmerij med odvetnikom in njegovimi strankami. Zato je smiselno take posege omejiti le na posege zaradi preiskovanja (težjih) kaznivih dejanj ali zaradi zagotavljanja drugih ustavno legitimnih ciljev (na primer varstva življenja in zdravja drugih), ki jih odvetnikovo protipravno ravnanje neposredno, konkretno ogroža.

In drugič, tega pravila ne moremo preprosto razširiti tudi na podatke o (protipravnem) ravnanju odvetnikovih strank. Podatki, ki so jih odvetniku zaupale njegove stranke, še vedno lahko uživajo (sicer iz praktičnih razlogov neizogibno manjše) varstvo. Sicer bi izničili ves smisel odvetniške poklicne tajnosti pri zagotavljanju strokovne pomoči strankam, zlasti v okviru kazenskih in drugih kaznovalnih postopkov. V kazenskem postopku to pomeni, da je treba presoditi, ali poseg v zaupnost razmerja - zaradi ugotavljanja odvetnikovega kaznivega dejanja - ogroža pravni položaj njegove stranke, na primer obdolženca, ki ga odvetnik zastopa.


Posegi, kadar ravna protipravno stranka

Poseg v sfero zaupnosti bo dovoljen tudi zaradi pridobivanja podatkov o ravnanju stranke (v razmerju do odvetnika), ki sega onkraj meja odvetniškega poklica.

Stranka, ki napeljuje, pomaga ali celo skupaj z odvetnikom, svojim zagovornikom, stori kaznivo dejanje, se na varstvo zaupnosti razmerja med njo in njenim odvetnikom na more uspešno sklicevati.

Vendar pa je treba tudi tak poseg v njuno razmerje obravnavati previdno: pregon stranke zaradi kaznivega dejanja, ki ga izvrši v sodelovanju s svojim odvetnikom, je treba izvajati na način, ki najmanj ogrozi zaupnost njunega razmerja glede drugih zadev, o katerih se je zaupala svojemu (istemu) odvetniku, zlasti če gre za vprašanja, povezana s kazenskimi postopki, v katerih je odvetnik deloval kot njen zagovornik.


Kadar je vir podatkov oseba, ki ni zavezana k varovanju odvetniške poklicne tajnosti, ni varstva zaupnosti

Omejitev zaradi varstva zaupnosti razmerja ni, če organi kazenskega postopka pridobijo podatke od oseb, ki niso zavezane k varstvu odvetniške poklicne tajnosti. Mednje spadajo osebe, ki sta jih odvetnik ali stranka pripustila v zaupno sfero (na primer računovodja, ki ne dela v odvetniški pisarni, ali bližnji, ki se jim stranka zaupa), pa tudi odvetnikova (sedanja ali nekdanja) stranka sama.

Zato je priča, zaslišana o tem, kar ve o zaupnem razmerju med stranko in njegovim odvetnikom, dolžna izpovedovati - seveda, če tudi sama ni v položaju, ko je zavezana k varstvu poklicne tajnosti oziroma če nima položaja privilegirane priče. Enako velja tudi v drugih primerih, na primer pri zahtevi za izročitev predmetov ali posredovanje podatkov, hišnih preiskavah itd.

***

Kako se lotevati takih primerov na zakonodajni in na praktični ravni? Kot pri vseh posegih v pravico do zasebnosti ali v pravice obrambe je treba tudi v teh primerih izhajati iz spoznanja, da tako odvetnik kot tudi obdolženec uživata varstvo zasebnosti (toliko bolj pravico do obrambe) vse do trenutka, ko vanjo posežemo na ustavno skladen in zakonit način. Kot kaže nemški primer, mora imeti varstvo odvetniške poklicne tajnosti prednost - vse dokler ne ugotovimo okoliščin, ki dopuščajo poseg v varovano razmerje. Poseg v zaupnost teh razmerij se torej - metodološko - v ničemer ne razlikuje od drugih posegov v temeljna ustavna jamstva. Dejstva, na katera opremo poseg v zaupnost teh razmerij, je treba ugotoviti vnaprej, torej pred posegom v zaupno razmerje.

Praktična "težava" za organe kazenskega postopka je v tem, da gre za razmerja z izrazito visoko stopnjo zaupanja med udeleženci, zaradi česar je možnost, da na podlagi drugih virov utemeljimo poseg v varovano sfero, razmeroma majhna.

Več v članku > dr. Primož Gorkič: Varstvo in meje odvetniške poklicne tajnosti v kazenskem postopku


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.