c S
Nadomestilo za konkurenčno prepoved 05.05.2015 Avstrijsko vrhovno sodišče je v zadevi glede delodajalčevega nadomestila/povračila pogodbene kazni novo zaposlenega delavca proti prejšnjemu delodajalcu zaradi kršitve protikonkurenčne klavzule odločilo v nasprotju z več desetletno sodno prakso. Doslej je spadalo tako nadomestilo med protikonkurenčne prakse, odgovornost na podlagi zakona o nelojalni konkurenci pa je bila tako na novem kot bivšem delodajalcu.

Več delavcev podjetja za kemikalije, ki distribuira industrijske kemikalije, je odpovedalo pogodbe o zaposlitvi, ker so bili nezadovoljni z načinom upravljanja podjetja. Eden izmed delavcev je v istem obdobju povprašal konkurenčno švicarsko podjetje, če potrebujejo dodatne delavce. Švicarsko podjetje se je po začetni zavrnitvi vendarle odločilo, da ustanovi podružnico v Avstriji, in tudi zaposlilo dva izmed teh delavcev.

Še pred potencialno novo zaposlitvijo je eden izmed delavcev opozoril podružnico švicarskega podjetja (potencialnega bodočega delodajalca), da bi (z novo zaposlitvijo) lahko kršil konkurenčno klavzulo, po kateri še dvanajst mesecev po odpovedi zaposlitve ne sme delati za konkurenčnega delodajalca. Toženec (podružnica švicarskega podjetja) je zaprosil matično podjetje za pravni pregled konkurenčne klavzule po avstrijskem pravu. Na podlagi pravnega mnenja (da je konkurenčna klavzula preveč nejasna in dvoumna, da bi bila izvršljiva) so bodoče zaposlene obvestili, da prevzemajo nase kakršnokoli obveznost, ki bi izvirala iz uveljavitve klavzule.

Tožnik (bivši delodajalec) je vložil tožbo in zahteval, da mu toženec preneha speljevati delavce. Tožnik je zatrjeval, da agresivno speljevanje delavcev s strani toženca (da bodočim zaposlenim prevzamejo obveznosti za morebitno kršitev konkurenčne klavzule) pomeni nepošteno poslovno prakso in opravičuje začasno prepoved zaposlovanja tožencu za čas trajanja konkurenčne klavzule (dvanajst mesecev po odpovedi).

Toženec je ugovarjal, da so se delavci obrnili na njih in ne obratno, tako da ne gre za speljevanje delavcev. Poleg tega pa so se glede zaposlitve bivših delavcev tožnika zanesli na pravno mnenje ugledne švicarske odvetniške družbe, kar pa nikoli ne more pomeniti nepoštene poslovne prakse.

Prvostopenjsko sodišče je v skladu s tožnikovimi argumenti in ustaljeno sodno prakso izdalo začasno sodno prepoved za primere že zaposlenih delavcev. Pritožbeno sodišče je spremenilo odločitev z razlogom, da zaupanje v kvalitetno obrazloženo pravno mnenje prevlada nad tožnikovo trditvijo o nepošteni poslovni praksi, vendar pa je dovolilo prednostno obravnavo pred vrhovnim sodišče zaradi končne razjasnitve vprašanja.

Vrhovno sodišče je potrdilo odločitev pritožbenega sodišča. Ugotovili so, da speljevanje delavcev, s tem da se jih spodbuja h kršitvi obveznosti, ki nastanejo po odpovedi pogodbe o zaposlitvi, pomeni nepošteno poslovno prakso, če spodbujanje vključuje obljubo o prevzemu morebitnih odškodninskih zahtevkov s strani bivšega delodajalca. Sodišče pa je dodalo, da mora biti ta razlog ponovno preverjen v luči novejše literature (ker novejše avstrijske literature na to temo ni veliko, je sodišče napotilo na nemško).

Nekateri nemški pravniki so mnenja, da spodbujanje zaposlenih h kršitvi pogodb s prevzemanjem vseh pravnih posledic izvira iz moralistične zaščite obstoja pridobljenih pravic iz preteklosti, zato je precej pravnikov mnenja, da bi se ta praksa morala odpraviti, vsaj v konkurenčnem pravu. Poleg tega pa je tudi težko razločevati med spodbujanjem kršitve in izkoriščenjem že nastale kršitve delavca brez spodbude tretjega.

Sodišče je ponovilo predhodno sodno prakso, da svobodna konkurenca vključuje tudi povpraševanje po delavcih in da delodajalci nimajo pridobljenih pravic, da ohranijo delovno silo. Po mnenju sodišča iskanje najboljših delavcev ne izključuje ponudbe boljših pogojev dela s strani potencialnih delodajalcev. Poleg tega ekonomsko ni razlike med ponudbo posebnega bonusa ob zaposlitvi in prevzemom vseh obveznosti za odškodninske zahtevke, ki bi izvirali iz kršitve protikonkurenčne določbe.

Sodišče je posledično dodalo še ugotovitev, da vrsta prevzema odgovornosti v tem primeru ni predstavljala nepoštene poslovne prakse same po sebi. Za take prakse so potrebne še dodatne okoliščine, ki bi pomenile izkrivljanje konkurence, zlasti če bi bile uporabljene agresivne in zavajajoče poslovne prakse, česar pa v konkretnem primeru ni mogoče trditi.

Iz primera izvira, da je potrebno konkurenčno prepoved oblikovati jasno in razumljivo, tako da kasneje ni mogoče ugovarjati na podlagi pravnega mnenja.

Pripravil: Miha Jesenko


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.