Tožeča stranka je zahtevala odškodnino za nepremoženjsko škodo, ki jo je utrpela zaradi padca v prodajalni tožene stranke X d.d. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je tožeča stranka padla, ker ji je spodrsnilo na koščku celofan papirja, ki je na tleh ležal, ker je zavarovanec dalj časa opustil nadzor nad pohodno površino, vendar pa je pri tem štelo, da je k nezgodi prispevala tožeča stranka, ker pri hoji ni bila zadosti skrbna.
Iz navedenega razloga je sodišče prve stopnje z vmesno sodbo ugodilo zahtevku tožeče stranke zgolj do 1/2, zoper takšno sodbo pa se je tožeča stranka pritožila. Predlagala je, da sodbo prvostopenjskega sodišča pritožbeno sodišče spremeni tako, da tožbenemu zahtevku po temelju v celoti ugodi. Poudarila je, da tožena stranka ni ustrezno organiziral čiščenja v nedeljo, čeprav je bila prodajalna odprta, z visoko frekvenco kupcev in prav zaradi te opustitve zavarovanca, kljub svoji potrebni skrbnosti, je tožena stranka padla.
Ker se tožena stranka zoper vmesno sodbo sodišča prve stopnje ni pritožila, je sodba v obsodilnem delu s potekom pritožbenega roka postala pravnomočna. Je pa višje sodišče s sodbo opr. št. I Cp 1159/2014 ugodilo pritožbi in spremenilo vmesno sodbo sodišča prve stopnje tako, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke po temelju v celoti utemeljen.
Višje sodišče je ugotovilo, da je tožena stranka odškodninsko odgovorna tožeči stranki za škodo, utrpelo zaradi ugotovljenega padca na majhnem kosu (približno 10 cm x 15 cm) celofan papirja na tleh prodajalne. Za ugotovitev sokrivde tožeče stranke in sorazmerno zmanjšanje odškodnine po določbi prvega odstavka 171. člena Obligacijskega zakonika (OZ), bi tožena stranka morala zatrjevati krivdno ravnanje tožeče stranke ali pa bi moral soprispevek na podlagi pravilne uporabe materialnega prava izhajati iz dejstev, ki jih je tožeča stranka zatrjevala. Zaradi razpravnega načela iz prvega odstavka 7. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) sme sodišče samo izjemoma po drugem odstavku 7. člena ZPP ugotoviti dejstva, ki jih stranke niso navajale, če izhaja iz obravnave in dokazovanja, da imajo namen razpolagati z zahtevki, s katerimi ne morejo razpolagati. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo navajala, da celofan ni bil vzrok padca tožeče stranke, pač pa, da se je zapletla v voziček s košarami in v posledici tega padla. Tega pa sodišče prve stopnje z zaslišanjem tožeče stranke in prič ter z vpogledom v posnetek vstopanja v prodajalno, ni ugotovilo.
Že sodišče prve stopnje je ugovor tožene stranke, da prozornega celofan papirja njegove delavke niso mogle videti, utemeljeno zavrnilo, saj je ugotovilo, da je do padca prišlo v nedeljo, ko čistilni servis zjutraj ni očistil prodajalne, delavke v prodajalni pa so nadzor nad pohodno površino na kraju padca tožeče stranke (oddelek za sadje in zelenjavo) za dalj časa opustile. Višje sodišče pa je za razliko od sodišča prve stopnje, ki je zavzelo stališče, da bi kupec moral biti pri hoji tako skrben, da bi opazil prozoren celofan papir, trdilo nasprotno: tožeči stranki se zgolj zato, ker celofan papirja ni videla, ne more očitati sokrivda, prav tako pa njeno konkretno neskrbno ravnanje (razen zavrnjenega očitka zapleta v nakupovalne košare) ni bilo zatrjevano.
Višje sodišče je poudarilo, da bi morala čistilka ali prodajalka, ki čisti pohodno površino za kupce, posvetiti posebno pozornost odpadlim stvarem na tleh, in tudi odstraniti košček celofan papirja, medtem ko od povprečnega kupca ni mogoče zahtevati, da v trgovini za vsak korak gleda, kam bo stopil in opazi tudi prozoren kos celofana.
Pripravila: mag. Jasmina Potrč
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
