Vrhovno sodišče je presojalo, katero sodišče je pristojno za odločanje glede odškodnine za škodo, ki sta jo tožnika utrpela sama zaradi smrti zunajzakonskega partnerja in očeta. Sodišče je torej presojalo, ali odškodnina za to škodo sodi med pravice iz delovnega razmerja ali ne.
Vrhovno sodišče je v sporu o pristojnosti odločilo na podlagi 25. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Delovni spor definirajo stranke in njegova vsebina. Primarno je delovno sodišče pristojno za odločanje v sporu med delavcem in delodajalcem, zakon pa določa tudi nekaj izjem, ki jih je treba obravnavati restriktivno, kar pomeni, da teh izjem ni mogoče širiti čez zakonske okvire. Delovno sodišče po točki b) prvega odstavka 5. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1) odloča o pravicah, obveznostih in odgovornostih iz delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem oziroma njihovimi pravnimi nasledniki, pristojno pa je tudi za odločanje, če je v odškodninskem sporu, za katerega je podana pristojnost delovnega sodišča po določbah tega zakona, kot sospornik tožena zavarovalnica.
Od splošnega pravila o pristojnosti delovnih sodišč za spore med delavci in delodajalci obstajata dve izjemi. Prva se nanaša na pravne naslednike delavca in delodajalca. Pri fizičnih osebah pride do nasledstva največkrat na podlagi dedne pravice. Dedič vstopi v vsa zapustnikova pravna razmerja, med drugim tudi v procesna razmerja. Pravno nasledstvo je torej vstop v pravice in obveznosti, ki jih je imel pravni prednik. Pravna narava pravic in obveznosti, ki jih prevzame naslednik, ostane nespremenjena, le njihov nosilec se menja. To pomeni, da za delovni spor ni pomembno le vprašanje, ali je nekdo dedič oziroma pravni naslednik katere od strank, ampak tudi, ali je pravica, ki jo uveljavlja, pravica njegovega pravnega prednika, torej ali pravica izvira iz pravnega nasledstva.
Sodišče je ugotovilo, da sta tožnika od povzročitelja škode upravičena terjati odškodnino za škodo, nastalo zaradi smrti partnerja in očeta, vendar ta pravica ne izvira iz delovnega razmerja in tudi ne gre za pravico, ki bi izvirala iz pravnega nasledstva, ampak je to njuna izvirna pravica - do povrnitve škode, ki sta jo utrpela osebno kot ožja družinska člana (180. člen Obligacijskega zakonika, OZ) oziroma osebi, ki ju je umrli preživljal ali redno podpiral (173. člen OZ). Pravica, ki bi jo kot pravna naslednika lahko uveljavljala v delovnem sporu iz naslova odškodnine, pa temelji na 184. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR), ki določa, da mora delodajalec po splošnih pravilih civilnega prava delavcu povrniti škodo, če je ta povzročena pri delu ali v zvezi z delom. Gre torej za škodo, ki nastane delavcu pri delu ali v zvezi z delom. Le za uveljavljanje te škode je pristojno delovno sodišče.
Ker tožnika in drugi toženec niso niti v razmerju delavca in delodajalca niti ne gre za pravico, ki bi izvirala iz pravnega nasledstva med tožnikoma in delavcem drugega toženca, spora med njimi ni mogoče uvrstiti med spore, za katere bi bilo pristojno delovno sodišče. Posledično ni podana niti pristojnost za odločanje o sporu med tožnikoma in prvo toženko.
Vrhovno sodišče je glede na navedeno s sklepom opr. št. VIII R 9/2014 kot stvarno in krajevno pristojno določilo Okrožno sodišče v Ljubljani.
Pripravila: mag. Jasmina Potrč
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
