V revizijskem postopku je sodišče ugotavljalo, ali je tožeča stranka upravičena zahtevati plačilo pogodbene kazni zaradi kršitve konkurenčne klavzule. Z managersko pogodbo, sklenjeno leta 2003, o zaposlitvi, na podlagi katere je bila tožena stranka pri tožeči zaposlena kot njen direktor, je bilo namreč dogovorjeno, da tožena stranka 24 mesecev po prenehanju pogodbe o zaposlitvi ne sme opravljati dejavnosti družbe, skleniti delovnega razmerja ali na drug način izkoristiti poslovnih znanj in zvez, ki jih je pridobila pri tožeči stranki, če bi s tem konkurirala oziroma škodila interesom družbe. Za primer kršitve konkurenčne klavzule je bila dogovorjena pogodbena kazen in obveznost tožene stranke, da na tožečo prenese posle ali koristi iz le-teh in ji povrne nastalo škodo. Leta 2005 sta stranki managersko pogodbo razveljavili, do konca leta 2005 pa je skoraj 22 strank tožeče stranke prekinilo sodelovanje s slednjo in enake storitve naročilo pri toženi stranki. Razlog za prehod strank naj bi bil v nezadovoljstvu z delom tožeče stranke po odhodu tožene.
Vrhovno sodišče je s sodbo opr. št. VSL I Cpg 1167/2011 najprej ugotovilo, da se je glede na naravo spora, v katerem se je presojalo o položaju in delovanju poslovodne osebe, predmetna zadeva pravilno presojala po statusnopravni in ne delovnopravni zakonodaji. Položaj poslovodje je namreč drugačen od položaja drugega zaposlenega in sicer glede odgovornosti za opravljeno delo, ekonomske (ne)odvisnosti, poslovodja pa prav tako samostojno odloča o delu drugih zaposlenih in jim daje navodila, kar pomeni, da je njegova potreba po naravi in vrsti njegovega varstva drugačna.
Sodišče je kot neutemeljenega zavrnilo tudi revizijski očitek o zmotni uporabi določbe tretjega odstavka 42. člena ZGD, ki določa, da terjatve iz naslova kršitev prepovedi konkurence zastarajo v treh mesecih po tem, ko družba izve za kršitev in kršilca, najpozneje pa v petih letih od kršitve. Gre za specialno ureditev teka zastaranja, ki ne dopušča uporabe splošnih določb Obligacijskega zakonika (OZ) o zastaranju terjatev. Sodišči nižjih stopenj sta pravilno zaključili, da začne subjektivni (trimesečni) rok teči od trenutka, ko družba izve za kršitelja in konkretno dejanje, ki je povzročilo konkretno škodo, katere povrnitev družba zahteva s tožbenim zahtevkom. Pri tem je pogoj za začetek teka zastaralnega roka vedenje o škodi, ne pa tudi o njeni višini oziroma o konkretnem znesku. Zadostuje, da so oškodovancu znane okoliščine, na podlagi katerih lahko ugotovi obseg oziroma višino škode in ne sama višina škode. Ker je torej tožeča stranka že konec leta 2005 ob prestopih strank k toženi stranki poznala okoliščine poslovanja z njimi (obseg poslovanja, dogovorjeno ceno storitev), zato bi obseg škode, nastale zaradi prestopa strank, lahko izračunala v nadaljnjih treh mesecih. Zahtevek tožeče stranke za plačilo odškodnine iz naslova kršitve konkurenčne klavzule, uveljavljan s pripravljalno vlogo z dne 23. 5. 2008, je zato zastaran.
Vrhovo sodišče je prav tako potrdilo naziranje drugostopenjskega sodišča o kršitvi določb Zakona o varstvu konkurence (ZVK) z vidika kršitve prepovedi nelojalne konkurence. Vzrok za prestop strank ni bil v ravnanju tožene stranke, pač pa v njihovem nezadovoljstvu z delom tožeče stranke. Stranke so same poiskale toženo stranko, sodelovanje s tožečo pa bi prekinile v vsakem primeru, torej neodvisno od odprtja konkurenčne dejavnosti s strani tožene stranke. Prav tako razlog za prehod strank ni predstavljalo dejstvo 10 % nižjih cen storitev tožene stranke. Ob takšnih ugotovitvah je zaključek drugostopenjskega sodišča, da o ravnanju v nasprotju z dobrimi poslovnimi običaji ni mogoče govoriti, pravilen. Zgolj dejstvo opravljanja konkurenčne dejavnosti namreč za ugotovitev kršitve dobrih poslovnih običajev ne zadostuje.
Vrhovno sodišče je na podlagi navedenega revizija se v delu, ki se nanaša na sklep sodišča druge stopnje o potrditvi sklepa sodišča prve stopnje, zavrglo ter zoper sodišča druge stopnje zavrnilo.
Pripravila: mag. Jasmina Potrč
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
