c S

Sodna praksa Sodišča EU: Parodija - izjema po avtorskem pravu

23.06.2014 V zadevi C-201/13 je generalni pravobranilec Villalon podal mnenje, da je parodija avtonomni koncept avtorskega prava EU. Da se neko delo šteje za parodijo in s tem za izjemo v luči avtorskega prava (k. točka 3. odst. 5. člena direktive 2001/29; 2. točka 1. odst. 53. člena ZASP), mora imeti elementa izvirnosti in šaljivosti. Kljub temu pa je velika diskrecija glede opredelitve dela kot parodije še vedno na nacionalnih sodiščih.

Na sodišče EU so bila v predhodno odločanje predložena naslednja vprašanja:

1. Ali je koncept parodije samostojen koncept v pravu EU?,
2. Če je, ali mora parodija zadostiti naslednjim kriterijem oz. lastnostim:
     a. prikaz lastne izvirne lastnosti (izvirnosti),
     b. take izvirnosti, da dela ni mogoče pripisati avtorju prvotnega dela,
     c. zasnovana tako, da je smešna ali da smeši, ne glede na to, ali je kakršnakoli izražena kritika usmerjena proti originalnemu delu ali čemu drugemu in
     d. ali je omenjen izvor parodije ter
3. Ali mora delo zadostiti katerim drugim pogojem ali lastnostim, da se lahko opredeli kot parodija?

Generalni pravobranilec je glede prvega vprašanja menil, da se v interesu enakosti in enotne uporabe prava EU parodija mora šteti za avtonomen koncept prava EU. Na drugo in tretje vprašanje je odgovoril skupaj, in sicer parodija mora biti hkrati kopija in izvirno delo. Lastnost parodije je, da vedno izhaja iz nekega predhodnega dela kot reference, ga do določene mere predela in poudari bistvo te predelave na nek določen način. Generalni pravobranilec pušča nacionalnim sodiščem odločitev, ali je predelava zadostna, da se ne zamenjuje z originalnim delom in se smatra za izvirno.

Po mnenju pravobranilca ni potrebno, da je vsebina parodije originalno delo. Lahko je o avtorju originalnega dela, o originalnem delu ali pa o nečem tretjem v kontekstu originalnega dela. Parodija mora biti šaljiva, vendar pa je odločitev, kaj je šaljivo prepuščena nacionalnim sodiščem. Medtem ko ni potrebno, da imetnik avtorske pravice odobri parodijo, se le-ta mora presojati glede na posameznikove temeljne pravice. Nacionalna sodišča morajo zlasti preučiti morebitno nasprotje med pravico do izražanja (1. odst. 11. člena Listine o temeljnih pravicah, pojasnilo k 11. členu) in nediskriminacijo na podlagi kulturne, verske in jezikovne raznolikost (22. člen Listine o temeljnih pravicah; pojasnilo k 22. členu). Tako naj bi bile parodije, ki so v nasprotju z najglobljimi, temeljnimi vrednotami določene družbe, prepovedane s strani nacionalnih sodišč.

Pripravil: Miha Jesenko


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.