c S
Iz sodne prakse: Odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga 09.06.2014 Kršitev delavca, zaradi katere mu delodajalec odpoveduje pogodbo o zaposlitvi, ne rabi biti izrecno predpisana v katerem od aktov delodajalca ali kolektivni pogodbi, saj zadostuje samo dejstvo, da je delavec kršil pogodbeno ali drugo obveznost.

Vrhovno sodišče je zavrnilo tožnikov (delavčev) revizijski zahtevek, saj je ugotovilo, da je tožena stranka tožniku 3. 5. 2011 pravilno podala pisno opozorilo zaradi neoodanih poročil o delu za mesece oktober, november in december 2010 ter januar, februar in marec 2011, ter redno odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi neoodanih poročil o delu za mesece julij, avgust, september in oktober 2011. S tem, ko tožnik v spornem obdobju mesečnih poročil o delu ni oddajal, ni izpolnjeval svojih obveznosti iz delovnega razmerja.

Tožnik se je v reviziji skliceval na Akt o merilih za ugotavljanje doseganja pričakovanega obsega dela sodnega osebja, ki je začel veljati šele 1.6.2011, zaradi česar se je pojavilo vprašanje retroaktivne uporabe tega akta. Sodišče je ugotovilo, da se je tožena stranka v zvezi s tem sicer sklicevala na prej veljavni akt, vendar pa zadostno podlago tvorijo izpovedbe prič in listinski dokazi, iz katerih izhaja, da  morajo strokovni sodelavci oddajati poročila o opravljenem delu - gre namreč za znano prakso pri toženi stranki. Ob tem je sodišče opozorilo na 32. člen Zakona o delovnih razmerjih (ZDR), po katerem morajo delavci upoštevati zahteve in navodila delodajalca v zvezi z izpolnjevanjem pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Sodišče je tako ugotovilo, da ne gre za vprašanje retroaktivne uporabe tega akta, saj je iz izvedenih dokazov dejansko izhajala dolžnost tožnika, da vsakomesečno oddaja poročila o delu.

V zvezi z utemeljenostjo odpovednega razloga, ki mora biti tak, da onemogoča nadaljevanje dela (drugi odstavek 88. člena ZDR), je Vrhovno sodišče poudarilo, da je bil tožnik za enake kršitve že opozorjen, da svojih delovnih obveznosti ni izpolnjeval kljub ustnim in pisnim odredbam in da že nespoštovanje navodil delodajalca s ponavljanjem istovrstnih kršitev predstavlja utemeljen odpovedni razlog. Za utemeljenost tega razloga se ne zahteva dejanski nastanek škode. Neoddajanje oziroma nepravočasno oddajanje poročil o delu (poleg ostalega) onemogoča ustrezen pregled in kontrolo dela strokovnega sodelavca, iz izvedenih dokazov pa izhaja, da že predhodno neoddajanje poročil ni omogočalo izdelave ocene tožnikovega dela za leto 2010 (kot izhaja iz obvestila vodje oddelka). To tudi pomeni, da predhodno opozorilo ni doseglo svojega namena, kar potrjuje izrecno ugotovitev tožene stranke v redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi o povsem porušenih odnosih med javnim uslužbencem in delodajalcem.

Prav tako ne drži tožnikova navedba, da bi morala biti kršitev kot je ta v predmetnem sporu, kot možna podlaga za odpoved pogodbe o zaposlitvi navedena v Aktu o merilih za ugotavljanje doseganja pričakovanega obsega dela sodnega osebja. Podlaga za odpoved namreč izhaja že iz zakonskega besedila 3. alineje prvega odstavka 88. člena ZDR; po tej je razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavcu s strani delodajalca kršenje pogodbene obveznosti ali druge obveznosti iz delovnega razmerja - brez izrecne opredelitve, da bi morala biti ta kršitev še dodatno in izrecno predpisana v nekem od aktov delodajalca ali kolektivni pogodbi; tudi brez izrecne opredelitve, da mora biti kršitev huda ali hujša oziroma, da mora imeti večje posledice.

Pripravila: mag. Jasmina Potrč


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.