Sodišče prve stopnje je v postopku izvršbe na podlagi verodostojne listine zavrglo ugovor toženke (dolžnice), ki ga je zanjo vložil odvetnik, vendar ni priložil pooblastila. Možnosti odprave ugotovljene napake sodišče odvetniku ni dalo. Višje sodišče je sklep sodišča prve stopnje potrdilo.
Ugovor je pravno sredstvo, ki je zaradi številnih posebnosti drugačno od drugih pravnih sredstev (o njem odloča sodišče, ki je izdalo izpodbijano odločbo, vlagatelj ugovora pa praviloma pred tem sploh ni imel možnosti, da se vključi v postopek pred sodiščem prve stopnje). Te posebnosti pogojujejo tudi ustavnosodno presojo zavrženja ugovora, ki bi bila lahko drugačna od ustavnosodne presoje zavrženja drugih pravnih sredstev.
Peti odstavek 98. člena ZPP je po uveljavitvi ZPP-D v izvirnem besedilu določal kot posledico nepredložitve pooblastila takojšnje zavrženje tako tožbe kot tudi pravnega sredstva. Ustavno sodišče je v odločbi št. U-I-277/09, Up-1333/09, U-I-287/09 in Up-1375/09 ocenilo, da je takšna strogost (zavrženje brez možnosti, da se napako s pravilnim pooblastilom odpravi) dopustna, ko gre za postopek z izrednimi pravnimi sredstvi. Po mnenju sodišča gre zaradi specifičnosti teh postopkov pri tem le za določitev načina uresničevanja pravice, ki pa ni nerazumna. Drugače pa je v odločbi št. U-I-74/12 odločilo glede sankcije zavrženja odvetnikove vloge v postopku pred sodiščem prve stopnje (zavrženje tožbe). Ustavno sodišče je poudarilo pomen pravice do sodnega varstva (ki se v bistvenem uresničuje z meritornim sojenjem na prvi stopnji) ter ocenilo, da gre pri omenjeni ureditvi za poseg v to pravico, ki pa ni sorazmeren. Zato je odločilo, da se v petem odstavku 98. člena ZPP razveljavita besedi "tožbo ali". Tožbe, vložene po odvetniku, ki ni predložil pooblastila, zato ni več mogoče takoj zavreči, pač pa je treba odvetniku dati rok za predložitev pooblastila.
Presoja procesnih položajev, ko gre za postopek s pravnimi sredstvi, pa ni nujno enaka kot glede postopka pred sodiščem prve stopnje. Za postopek na prvi stopnji je Ustavno sodišče v odločbi št. U-I-200/09 izreklo, da je takojšnja sankcija zavrženja odvetnikove nepopolne ali nerazumljive vloge v neskladju z Ustavo. V odločbi št. U-I-8/10 pa je nasprotno izreklo, da ni nedopustno, če se takoj zavrže nepopolna pritožba (336. člen ZPP). Ustavno sodišče je glede ustavne dopustnosti sankcij zaradi odvetnikove nepopolne ali nerazumljive vloge torej uveljavilo razlikovanje glede na to, ali gre za postopek pred sodiščem prve stopnje ali postopek s pravnim sredstvom (pritožbo). Ustavnost ureditve, da se ugovor (proti sklepu o izvršbi na podlagi verodostojne listine), ki ga je vložil odvetnik, takoj zavrže, brez možnosti poprave napake, je treba zato presojati enako kot ustavnost ureditve, da se takoj zavrže prva vloga v postopku pred sodiščem prve stopnje.
V obravnavani zadevi pa pravno sredstvo, ki je bilo zavrženo, ker mu odvetnik ni priložil pooblastila, ni bila pritožba, pač pa ugovor (zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine). Posebnost ugovora kot pravnega sredstva je v tem, da gre sicer za postopek s pravnim sredstvom, vendar še vedno pred sodiščem prve stopnje (o ugovoru odloči sodišče, ki je izpodbijani sklep izdalo). Posebnost ugovora kot pravnega sredstva je tudi v tem, da ima dvojni namen. Po eni strani res služi presoji pravilnosti izdane sodne odločbe, po drugi strani pa ima tudi funkcijo uresničitve strankine pravice do izjavljanja, ki je sestavni del pravice do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave. Šele z vročitvijo sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine namreč nasprotna stranka sploh izve, da je bil zoper njo sprožen sodni postopek, in šele z ugovorom zoper ta sklep prvič dobi možnost izjavljanja v postopku. To še posebej velja za ugovore dolžnika zoper plačilne naloge in sklepe o izvršbi in zavarovanju. Ker se v teh postopkih upnikov predlog dolžniku praviloma ne vroči pred izdajo sodne odločbe, je kontradiktornost praviloma vzpostavljena in pravica do izjavljanja zagotovljena šele po njeni izdaji – v postopku z ugovorom.
Eden od temeljnih ciljev ZPP-D naj bi bil krepitev odgovornosti odvetnika za hitrejše in učinkovitejše vodenje postopka ter tudi za kvalitetno in strokovno zastopanje strank pred sodišči.
Ker presojani poseg v pravico do izjavljanja stranke zasleduje ustavno dopusten cilj in s tega vidika ni nedopusten, je treba oceniti, ali je izpodbijana ureditev v skladu s splošnim načelom sorazmernosti.
Ustavno sodišče je najprej opravilo presojo kriterija primernosti, ali je ocenjevani poseg primeren za dosego zasledovanega cilja v smislu, da je ta cilj s posegom v človekovo pravico dejansko mogoče doseči. Sodišče je ta kriterij potrdilo. Sodišče presoja tudi, ali je poseg sploh nujen za dosego zasledovanega cilja torej, da cilja ni mogoče doseči z blažjim posegom ali celo brez posega, in ali je teža posledic posega v prizadeto človekovo pravico sorazmerna koristim, ki bodo zaradi posega nastale. Sankcija iz petega odstavka 98. člena ZPP ni nujna za pospešitev postopka v zvezi z okrepljenim načelom dolžne skrbnosti odvetnikov. Gre za sankcijo, ki primarno prizadene stranko, odvetnika pa šele sekundarno in pogojno – če bo stranki odškodninsko odgovarjal za škodo, povzročeno z opustitvijo predložitve pooblastila. Vsaj enak (verjetno pa še večji) učinek bi imela določitev posebne kazenske takse, ki bi jo moral dokončno iz svojega žepa plačati odvetnik, na tek postopka pa ne bi vplivala. Poleg tega je poseg tudi nesorazmeren. Pri tem je odločilnega pomena dejstvo, da zaradi petega odstavka 98. člena ZPP prihaja do zelo intenzivnih posegov v človekovo pravico do izjavljanja. Zavrženje po odvetniku vloženega ugovora brez pozivanja na predložitev pooblastila ima za posledico trajno izgubo pravice do sodnega varstva stranke, ki je imetnica pravice materialnega prava. Velika teža posledic izpodbijane določbe je tako očitno nesorazmerna z morebitnimi koristmi oziroma njenim pozitivnim vplivom na pospešitev postopka.
Pripravil: Miha Jesenko
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
