c S
Iz sodne prakse: Mobing 16.01.2014 Ali je šlo za dejanje mobinga ali ne, mora presojati sodišče v vsakem primeru posebej. V konkretni zadevi (VDSS sodba Pdp 763/2013) je ugotovilo, da se daljši delovni čas, (pre)obremenjenost na delovnem mestu, neupoštevanje mnenja tožnika ter slabša ocena dela ne štejejo za mobing.

Višje sodišče je pritožbo delavca zoper odločbo prvostopenjskega sodišča, ki je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine iz naslova odškodnine za negmotno škodo zaradi pretrpljenih duševnih bolečin ter za prestani strah zaradi izgube delovnega mesta, ugotovilo za neutemeljeno.

Sodišče prve stopnje je namreč po izvedenih dokazih z vpogledom v listinsko dokumentacijo ter po zaslišanju tožnika, zakonitega zastopnika tožene stranke ter prič najprej ugotovilo, da delavec na delovnem mestu ni bil preobremenjen. Čeprav je v času njegove odsotnosti njegovo delo dejansko opravljalo več delavcev, je to povsem logično, saj so njegovo delo opravljali drugi delavci poleg svojega dela. Potem, ko je bil delavec premeščen na drugo delo, je njegovo delo opravljal zgolj en delavec in nihče drug, tako da tožnikove trditve o preobremenjenosti ne držijo. Tudi njegovim navedbam v zvezi s časom prihoda na delo in odhodom domov, ki naj bi kazale na obremenjenost, sodišče ni sledilo, saj je hodil na delo v zelo zgodnjih urah v času, ko se nad njim (kot trdi sam) še ni začel izvajati mobing.

Višje sodišče prav tako ni ugotovilo, da bi šlo za šikaniranje v primeru, ko je tožnik opozarjal na neustrezno delovanje stroja. Kot je bilo ugotovljeno, je tožnik, ki je bil zaposlen na delovnem mestu tehnik - tehnolog konstruktor in kot tak zadolžen za tehnološko podporo, zgolj moral oditi na službeno pot zaradi reševanja reklamacij. Zahteva, da v okviru svojih nalog reši reklamacijske probleme, se šteje za normalno komunikacijo med nadrejenim in podrejenim in se ne more šteti za trpinčenje na delovnem mestu.

Tožnik je bil za svoje delo ocenjen z osebno oceno 0, kar po mnenju sodišča ni negativna ocena, saj je ocena dela pri delodajalcu mogoča v razponu od -30% do +30% in predstavlja zgolj dejstvo, da tožnik za svoje delo ni bil dodatno nagrajen. Ob tem je dodatno opozorilo, da se tožnik na predpostavljene nikoli ni obrnil z vprašanjem v zvezi z oceno, niti ni uveljavljal varstva, kot je bilo to običajno za vse zaposlene. Sodišče je poudarilo, da delavec v primeru, ko delavec ni izkoristil pravnih postopkov, ki jih izrecno predpisuje ZDR, tudi ne more uspešno uveljavljati odškodnine iz naslova mobinga.

Glede tožnikovega očitka, da so mu v času bolniškega staleža zbrisali računalnik, je višje sodišče sledilo ugotovitvam prvostopenjskega sodišča, da to ni bilo storjeno. Jasna in prepričljiva dokazna ocena sodišča izhaja iz navedb prič, da tožnik nadrejenih ni seznanil, da naj bi mu zbrisali dokumente, prav tako ni prosil službe za informatiko, da bi mu rekonstruirali računalnik ali vsaj datoteke, hkrati pa je bilo poudarjeno, da brez gesla delavca ni bilo mogoče vstopiti v računalnik.

Sodišče tudi ni sledilo navedbam o prekomernem oziroma nedopustnem nadzoru tožnika, ki naj bi ga izvajal delodajalec ter ki naj bi celo prepovedal sodelavcem, da se z njim družijo. Ugotovljeno je bilo, da tožena stranka ni nad tožnikom izvajala drugačnega nadzora kot nad vsemi drugimi zaposlenimi delavci, pri čemer komunikacija in druženje s tožnikom nista bila prepovedana. Na podlagi izpovedi prič je sodišče ugotovilo prav nasprotno, da so se nekateri sodelavci tožnika izogibali, ker jih je obremenjeval s svojimi problemi.

Višje sodišče je tako pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje.

Pripravila: mag. Jasmina Cigrovski


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.