Predlog zakona je osredotočen predvsem na umeščanje fotonapetostnih (sončne elektrarne) in vetrnih proizvodnih naprav.
Z zakonom se ureja zahteva vzpostavitve območij prednostnega umeščanja OVE ter določajo nekatere posebnosti umeščanja na teh območjih in posebnosti prostorskega načrtovanja, celovite presoje in presoje vplivov na okolje ter njihove postavitve. Z zakonom se pod strogo določenimi pogoji ureja tudi umestitev teh naprav na nekaterih območjih, kjer obstaja neizkoriščen potencial, saj določbe področne zakonodaje tovrstno umeščanje preprečujejo, pogosto z mislijo na velike tradicionalne energetske objekte. Prav tako se v zakonu urejajo tudi taki imenovani regulativni peskovniki.
Razlogi za pripravo zakona
Republika Slovenija je skladno z evropskim pravnim okvirom zavezana dosegati cilje na področju obnovljivih virov energije (OVE). Cilj do leta 2020 je bil 25 % OVE v končni porabi energije, s sprejemom Nacionalnega energetskega in podnebnega načrta (NEPN) pa je Slovenija zavezana doseči cilj vsaj 27 % do leta 2030. Ti cilji se bodo s posodobitvijo Direktive o spodbujanju uporabe energije še zviševali.
Zvišane ambicije, ki so bile dogovorjene v okviru sprejetega t.i. Evropskega podnebnega zakona in posledično zakonodajnega paketa »Pripravljeni na 55%« v letu 2021, dodatno pa še vojna v Ukrajini, so Evropsko Unijo dodatno spodbudile k čimprejšnjem prenehanju odvisnosti od uvoza fosilnih goriv iz Rusije, zato bo v kratkem cilj na ravni EU neprimerno višji (predlog Evropske komisije in Evropskega parlamenta je povečati cilj OVE do 2030 na vsaj 45%), kar se bo prelilo tudi v višje nacionalne cilje OVE.
Evropska komisija v svojih analizah ugotavlja, da so ključne ovire za OVE vseh držav članic praktično enake: v prvi vrsti so izpostavljeni dolgotrajni (večletni) in kompleksni administrativni postopki umeščanja v prostor, pri čemer naj bi se postavitev naprav na OVE prednostno spodbujala na umetnih površinah, kot so strehe, območja prometne infrastrukture, odlagališča odpadkov, industrijska območja, degradirana območja, rudniki, umetna vodna telesa, umetna jezera ipd.
Gre torej za vseevropski problem, ki smo ga dolžni nasloviti tudi v Sloveniji. Slovenija je na repu držav članic EU, če gledamo povečanje deleža OVE med leti 2010 in 2020, in sodi med najmanj ambiciozne države EU glede ciljev povečanja deleža do 2030, zato je nujno potrebno spremeniti zakonodajni in strateški okvir, ki ureja spodbujanje rabe OVE. Ta cilj zasleduje tudi nov zakon.
Lažje umeščanje naprav za učinkovitejši zeleni prehod
Zakon na področju umeščanja proizvodnih naprav iz obnovljivih virov energije v osnovi na tem področju določa bolj proaktivno vlogo države. Ta bo med drugim vsebovala pripravo akcijskega načrta, v katerem bodo določena prednostna območja umeščanja. Zakon prvič v zgodovini države uzakonja tako imenovane regulativne peskovnike za preizkus novih tehnologij.
Zakon prav tako opredeljuje prednostna območja za umeščanje sončnih in vetrnih elektrarn – to so na primer strehe večjih objektov, utrjena parkirišča, območja okoli energetskih objektov, območja cestnih in železniških zemljišč, opuščena odlagališča in kamnolomi. Uzakonjena bo tudi obveza, da se te proizvodne naprave obvezno namesti pri novogradnjah, rekonstrukcijah parkirišč in stavb, ki so večje od 1000 m2, oziroma na vseh obstoječih objektih, ki presegajo površino 1700 m2.
Zakon odstranjuje nekatere postopkovne obveznosti umeščanja in nenazadnje omogoča postavitev proizvodnih naprav tam, kjer to sedaj ni bilo mogoče. To so ob strogih okoljskih in prostorskih določilih na primer nekatera kmetijska zemljišča (vpeljava tako imenovane agrovoltaike), površinski rudarski kopi, umetna rudarska jezera, zaprta odlagališča odpadkov. Dovoljuje se tudi postavitev vetrnih elektrarn na gozdovih, ki niso varovalni.
