Načelo popolne odškodnine pomeni, da ima upnik pravico do odprave vseh negativnih posledic dolžnikove kršitve pogodbe, kar vključuje tudi pravico do varstva njegovega interesa zaupanja. Tu gre za izdatke, ki se zaradi kršitve pogodbe izjalovijo in tako postanejo nekoristni.
Tožnica je s tožbo zahtevala povrnitev škode, ki ji je nastala kot posledica kršitve pogodbe – opustitve dolžne skrbnosti toženke pri posredovanju pri nakupu nepremičnine. Sodišče prve stopnje je tožbi ugodilo, saj je ugotovilo, da je toženka opustila svojo obveznost, da preveri dejansko stanje nepremičnine, v zvezi s katero je posredovala, in tožnice ni seznanila z vsemi okoliščinami (napakami), ki so bile pomembne za sklenitev pogodbe za sporno nepremičnino, oziroma ji je celo izrecno zagotovila, da hiša nima nobenih napak. Sodišče prve stopnje je določilo tudi odškodnino v višini dobrih 122 tisoč evrov. Na podlagi pritožbe je sodišče druge stopnje višino odškodnine znižalo na 76 tisoč evrov, saj je zavzelo stališče, da tožnica ni upravičena do povrnitve stroškov kredita v višini nad 47 tisoč evrov. Ti stroški ji namreč niso nastali zaradi neskrbnega ravnanja prve toženke, temveč bi ji nastali v vsakem primeru, tudi če prva toženka ne bi kršila pogodbe, saj ni imela lastnega vira sredstev za plačilo kupnine.
Revizijsko sodišče je v sklepu II Ips 66/2022 odgovarjalo na vprašanje, ali je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo materialno pravo glede načela popolne odškodnine, s tem ko je spremenilo sodbo sodišča prve stopnje in zavrnilo tožbeni zahtevek glede povračila stroškov za najetje kredita.
Revizijsko sodišče je primer presojalo v luči pravil o poslovni odškodninski odgovornosti, ker je prva toženka opustila dolžno skrbnost nepremičninskega posrednika in tako kršila pogodbeno obveznost iz naslova pogodbe o nepremičninskem posredovanju. Zaradi tega mora tožnici povrniti škodo, ki jo je s to kršitvijo povzročila (drugi odstavek 239. člena > Obligacijskega zakonika (OZ)).
Sodišče je poudarilo, da je pravno priznana tista škoda, ki jo je kršitev pogodbe povzročila v sferi pogodbeno zveste stranke, pri čemer lahko odškodninski zahtevek obstaja neodvisno od izpolnitvenega zahtevka oziroma tudi takrat, ko tega zahtevka sploh ni, pa tudi takrat, kadar dolžnik izpolni svojo glavno obveznost, krši pa katero od stranskih obveznosti, na primer pojasnilno dolžnost.
Izpostavilo je različne tipologije pogodbene škode, in sicer neposredno škodo oziroma škodo na sami stvari (damnum quad rem), ki se kaže kot zmanjšanje vrednosti stvari; škodo zaradi zaupanja (damnum circa rem), ki je posledica premoženjskih razpolaganj pogodbi zveste stranke, pravnih in dejanskih, opravljenih na podlagi zaupanja, da izpolnitev pogodbe sopogodbenika nima napak; ter refleksno škodo (damnum extra rem). Gre za škodo na drugih pravnih dobrinah.
Kot izhodišče za opredelitev obsega odškodninske odgovornosti za kršitev pogodbe je Vrhovno sodišče izpostavilo načelo popolne odškodnine. Na uporabo pravila o popolni odškodnini (169. člen OZ) v pogodbenem pravu napotuje 246. člen OZ. Denarna odškodnina mora biti takšna, da oškodovanca postavi v premoženjski položaj, v kakršnem bi bil, če kršitve ne bi bilo, tj. če bi bila pogodba pravilno izpolnjena. Načelo popolne odškodnine oziroma reparacije vseh škodnih posledic kršitve je nujno za ohranjanje zaupanja v pogodbeno pravo, saj stranke ne bodo imele interesa za sklenitev pogodbe, če bodo morale posledice kršitve nasprotnih strank nositi same. Vendar pa lahko oškodovanec prejme le toliko, kolikor je treba, da bo njegovo premoženjsko stanje enako, kot je bilo pred škodnim dogodkom; nič več in nič manj.
Primarno se z udejanjanjem načela popolne dškodnine zasleduje izpolnitveni interes, torej da se pogodbi zvesti stranki z odškodnino nadomestijo koristi od kupčije, ki jih ni imela. Iz načela popolne odškodnine izhaja tudi, da ima upnik pravico do odprave vseh negativnih posledic dolžnikove kršitve pogodbe, kar vključuje tudi pravico do varstva njegovega interesa zaupanja (negativni pogodbeni interes). Tu ne gre za škodo, ki jo je neposredno povzročila kršitev pogodbe, ampak za izdatke, ki se zaradi kršitve pogodbe izjalovijo, postanejo nekoristni. Gre za škodo, ki je nastala, ker je ena stranka zaupala v pošteno in skrbno ravnanje nasprotne stranke.
Vendar pa načelo popolne odškodnine ni absolutno. Dolžnik odgovarja za celotno škodo le, če je nastanek takšne škode lahko vnaprej predvidel oziroma bi ga moral predvideti (načelo predvidljivosti). Predvidljivost se presoja le z vidika stranke, ki je kršila pogodbo, in sicer mora kršitelj ob sklenitvi pogodbe škodo, kakršna je nastala, predvideti kot možno posledico svoje kršitve pogodbe. Predvidljivost se presoja ex post; v času, ko je škoda že nastala. Pri tem ni pomembno, da je dolžnik škodo natančno in v vseh podrobnostih predvidel, temveč da je lahko pričakoval, da bo kršitev pogodbe povzročila škodo.
Vrhovno sodišče je revizijo spoznalo za utemeljeno ter zaključilo, da če bi tožena stranka (dolžnik) tožnico opozorila na plazovitost zemljišča, ta ne bi sklenila prodajne pogodbe za sporno nepremičnino, in če pogodbe ne bi sklenila, ne bi najela kredita in imela z njim stroškov. Ker je bila toženka seznanjena z dejstvom, da je tožnica najela kredit, so bili ti stroški predvidljivi. Ker je sodišče druge stopnje napačno uporabilo materialno pravo, je revizijsko sodišče njegovo odločitev razveljavilo ter mu vrnilo zadevo v ponovno odločanje.
Pripravila: mag. Jasmina Potrč
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
