Izvršitev davčne obveznosti, ki očitno presega celoten denarni tok pritožnika v koledarskem letu, že sama po sebi lahko pomeni odločilen vpliv na pritožnikovo poslovanje in s tem ustreza standardu težko popravljive škode.
Tožnik je vložil tožbo zoper odločbo Finančne uprave Republike Slovenije, s katero mu je bilo kot poroku – pravni osebi, na katero je bila prenesena dejavnost davčnega dolžnika A., d. o. o., naloženo plačilo davčnih obveznosti navedenega davčnega dolžnika v skupnem znesku 721.409,75 evra in pripadajoče obresti v znesku 91.544,91 evra. Hkrati s tožbo je tožnik vložil predlog za izdajo začasne odredbe, s katero je predlagal, naj sodišče do izdaje pravnomočne odločbe v upravnem sporu zadrži izvršitev izpodbijane odločbe.
Sodišče prve stopnje je njegov predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo, saj naj tožnik ne bi izkazal nastanka težko popravljive škode kot pogoja za izdajo začasne odredbe iz drugega odstavka 32. člena > Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Sodišče je navedlo, da so bile trditve tožnika pavšalne, prav tako bi moral konkretneje pojasniti svoje siceršnje premoženjsko stanje in konkretno navesti, katerih poslovnih načrtov ne bo mogel uresničiti in katerih že dogovorjenih obveznosti ne izpolniti (npr. nabava osnovnih in obratovalnih sredstev, plačilu surovin, novih investicij itd.).
Zoper navedeni sklep se je tožnik (pritožnik) pritožil iz vseh pritožbenih razlogov, Vrhovno sodišče pa je s sklepom I Up 192/2022 pritožbi ugodilo.
Vrhovno sodišče je ponovilo ugotovitev nižjega sodišča, da se lahko izvršitev izpodbijane akta odloži, če bi se z izvršitvijo tožniku prizadela težko popravljiva škoda (drugi odstavek 32. člena ZUS-1).
Težko popravljiva škoda je pravni standard, katerega vsebino je treba ugotoviti v vsakem primeru posebej. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijanega sklepa, sodišče prve stopnje meni, da bi bil ta standard dosežen šele, če bi bilo tožniku onemogočeno »celotno poslovanje« v smislu nezmožnosti izpolnjevanja konkretno navedenih, točno določenih obveznosti oziroma če bi mu neposredno grozila uvedba stečaja, ki se mu ne bi bilo mogoče izogniti niti z morebitnim finančnim prestrukturiranjem ali prisilno poravnavo.
Vendar pa je Vrhovno sodišče mnenja, da je tako opredeljen standard težko popravljive škode znatno prezahteven. Poudarilo je, da zakonodajalec ni predpisal standarda nepopravljive škode, temveč (zgolj) škode, nastale zaradi izvršitve izpodbijanega upravnega akta, ki bi bila ob odpravi posledic na podlagi naknadnega uspeha v upravnem sporu za tožnika težko popravljiva. Tako je na davčnem področju težko popravljivost škode mogoče utemeljevati s posledicami, ki tožnika prizadenejo, ker nima denarnih sredstev, ki bi jih potreboval za plačilo nepravnomočno naložene davčne obveznosti. Te posledice so lahko težko popravljive, če bi zaradi prisilne izvršitve davčne obveznosti iz izpodbijane davčne odločbe tožniku bilo poseženo v sredstva, ki jih potrebuje za izpolnjevanje svojih zakonskih obveznosti oziroma v sredstva, potrebna za uresničevanje drugih bistvenih vidikov njegovega življenja in dela. Za težko popravljivo posledico v smislu zakona se tako lahko šteje tudi okoliščina, da bi moral tožnik za pridobitev denarnih sredstev za plačilo davčne obveznosti poseči v svoje siceršnje premoženje, ki ga nujno potrebuje za svoje življenje in delo (npr. izguba za delo potrebnih sredstev), ali pa bi v to premoženje moral poseči na način, ki bi mu sam po sebi povzročil težko popravljivo škodo (npr. bi moral za pridobitev denarnih finančnih sredstev odsvojiti nepremičnine ali drugo premoženje, ki ga ne bi bilo mogoče ponovno pridobiti ali zgolj z veliko izgubo ali visokimi stroški).
Vrhovno sodišče je mnenja, da je pritožnik s tem, ko je s predložitvijo izkazov poslovnega izida za pretekli dve leti dokazal, da sredstev za plačilo odmerjene davčne obveznosti nima, saj njen znesek krepko presega skupni znesek ustvarjenega čistega dobička v letih 2020 in 2021, izkazal težko popravljivo škodo. Prav tako je izkazal, da bi bilo zato s takojšnjo prisilno izvršitvijo davčne obveznosti iz izpodbijane odločbe poseženo v sredstva, ki jih nujno potrebuje za uresničevanje bistvenih vidikov opravljanja svoje gospodarske dejavnosti, to je nabavo surovin, plačilo storitev in delavcev. Škoda, ki bi nastala na podlagi takšnega posega, bi zato nedvomno pomembno prizadela njegovo poslovanje in bi jo težko nadomestil.
Sodišče je poudarilo, da izvršitev davčne obveznosti, ki očitno presega celoten denarni tok pritožnika v koledarskem letu, že sama po sebi (vsaj brez morebitnih dodatnih okoliščin) lahko pomeni odločilen vpliv na pritožnikovo poslovanje in s tem ustreza zakonskemu standardu težko popravljive škode. Zato pritožniku, da bi izpolnil ta standard, ni treba uveljavljati še nadaljnjih, posrednih škodnih posledic tega vpliva. Po presoji Vrhovnega sodišča je torej pritožnik v predlogu ustrezno izkazal nastanek težko popravljive škode oziroma je najmanj ustrezno izpolnil svoje trditveno in dokazno breme, saj je navedel okoliščine, ki po naravi lahko pomenijo težko popravljivo škodo, in tudi predložil dokaze zanje.
Vrhovno sodišče je glede na navedeno pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (77. člen v zvezi s prvim odstavkom 82. člena ZUS-1).
Pripravila: mag. Jasmina Potrč
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
