Odredba, ki spreminja – povečuje – število notarskih mest v posamičnem kraju, ne posega v položaj pritožnic kot notark, saj bosta lahko še naprej opravljali notarsko službo na podlagi položaja, na katerega sta bili imenovani. Odredba tudi ne posega v njune pravice in obveznosti, ki izhajajo iz njunega imenovanja oziroma položaja notark.
Sodišče prve stopnje je zaradi pomanjkanja pravnega interesa z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbo tožnic, s katero sta zahtevali spremembo Odredbe o spremembi Odredbe o številu in sedežih notarskih mest, ki je za območje A in B povečala število notarskih mest z 1 na 2. V pritožbi, ki sta jo zoper sklep vložili pritožnici, sta med drugim navajali, da njun pravni interes izhaja iz samega Zakona o notariatu (ZN), ki predvideva določeno število notarskih mest ob upoštevanju javnega interesa in stabilnosti notariata, povečanje teh mest pa lahko na to (negativno) vpliva predvsem z vidika zagotovitve določenega obsega dela in zadostnega prihodka (socialna varnost). Določanje neomejenega števila notarskih mest lahko ogrozi obstoj notariata in konkretno njunih notarskih pisarn.
Vrhovno sodišče je s sklepom I Up 134/2022 njuno pritožbo zavrnilo.
Najprej je poudarilo, da zgolj dejstvo, da delujeta v javnopravnem razmerju kot notarki v krajih, v katerih se z izpodbijanim aktom spreminja (povečuje) število notarskih mest, še ne predstavlja pravnega interesa za tožbo v upravnem sporu. Pritožnicama zakon ne daje položaja zastopnika javnega interesa (18. člen > Zakona o upravnem sporu (ZUS-1)), zato lahko v upravnem sporu varujeta zgolj svoj pravno varovani položaj.
Po preučitvi ZN je Vrhovno sodišče opozorilo, da 11. člen ZN določa, da število in sedeže notarskih mest ministrstvo določi tako, da na območje okrajnega sodišča pride najmanj eno notarsko mesto. Na območjih z večjo koncentracijo prebivalstva ter intenzivnejšim gospodarskim poslovanjem se glede na obseg notarskega poslovanja število notarskih mest določi tako, da na vsakih dvajset tisoč prebivalcev pride najmanj en notar. Sodišče je poudarilo, da iz navedene določbe in njenega namena ne izhaja pravica ali pravni interes že imenovanega notarja, ki bi ga ta norma varovala. Ta določba tudi ne zagotavlja vsakemu že imenovanemu notarju, da je osebno upravičen do ohranjanja določenega števila notarskih mest (na območju njegovega delovanja).
Sodišče je prav tako zavrnilo navedbe pritožnic, da navedena odredba posega v njune ustavne pravice. Ker bosta obe lahko še naprej opravljali notarsko službo, odredba očitno v njun položaj kot notark ne posega, prav tako pa ne posega v njune pravice in obveznosti, ki izhajajo iz njunega imenovanja oziroma položaja notark. Sodišče je ob tem poudarilo, da Ustava Republike Slovenije (URS) notarjev ne varuje pred spremembami okoliščin, ki lahko vplivajo na obseg njihovega dela in ustvarjanja dohodka, npr. pred tem, da se pojavi konkurenca od novo imenovanega notarja na določenem območju. Iz URS tudi ne izhaja, da bi moral biti že imenovanemu notarju zagotovljen določen minimalen obseg dela (in s tem dohodka) iz poslovanja v okviru te javne službe, kot to uveljavljata pritožnici, da bi lahko taki spremembi nasprotovali. Iz 14. člena URS ne izhaja, da bi morali imeti vsi notarji enak dejanski dohodek iz opravljanja svoje službe.
V nadaljevanju je Vrhovno sodišče poudarilo, da izpodbijana odredba prav tako ne posega v pravico pritožnic do svobode dela (49. člen URS), saj zgolj dejanski interes, da ne bi bil imenovan nov notar na območju, na katerem opravljata notarsko službo, ne posega v pravico do svobode dela niti v enakost pred zakonom. Pritožnici v upravnem sporu tudi ne moreta ugovarjati primernosti ali smotrnosti ureditve števila in sedežev notarskih mest, določenih z izpodbijano odredbo, saj gre za presojo, ki je v pristojnosti in odgovornosti ministra, skladno s politiko, ki jo vodi na tem področju.
V zvezi z vprašanjem, ki sta ga pritožnici posredno naslovili, namreč, ali iz obveznosti države za zagotavljanja notariata kot javne službe (137. člen URS) izhaja tudi njena obveznost imenovanemu notarju – po potrebi tudi iz javnih sredstev – zagotavljati določen (minimalni, ustrezni) obseg dohodkov, ki bi mu omogočal opravljanje te javne službe tudi na območju, kjer tega na podlagi svojega poslovanja ne more dosegati, pa je sodišče odgovorilo, da je za takšno vprašanje preuranjeno, saj iz trditvene podlage v njunih vlogah ni razvidno, da bi take okoliščine že nastopile.
Vrhovno sodišče je na podlagi vsega navedenega pritožbo zoper izpodbijani sklep zavrnilo.
Pripravila: mag. Jasmina Potrč
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
