Sodišče države članice, ki je sicer pristojno za odločanje o pravicah do varstva in vzgoje otrok, lahko izjemoma zaprosi za prenos pristojnosti na sodišče države članice, v katero je bil otrok neupravičeno premeščen.
Slovaška družina (starša z dvema otrokoma, rojenima leta 2012 na Slovaškem), sta se leta 2014 preselila v Avstrijo, kjer sta otroka obiskovala vrtec in šolo. Leta 2017 sta otroka, ki sta še naprej prebivala v Avstriji, začela obiskovati šolo na Slovaškem in se vsak dan vozila med domom v Avstriji in svojo novo šolo. Ko sta se starša v začetku leta 2020 razšla, je mati brez soglasja očeta otroka odpeljala na Slovaško, da bi tam živela z njo. Oče je na slovaško sodišče vložil zahtevek za vrnitev otrok ter hkrati zaprosil avstrijsko sodišče, da mu dodeli izključno skrbništvo nad otroki. Mati otrok je zahtevala, da avstrijsko sodišče zaprosi slovaško sodišče, naj prevzame pristojnost v zadevi skrbništva nad otroki. Ker je avstrijsko sodišče tej zahtevi ugodilo, je oče vložil pritožbo. Zaradi vprašanja, katero sodišče je primernejše za odločanje o starševski odgovornosti in o pravici do stikov z otrokoma, se je avstrijsko deželno sodišče obrnilo na Sodišče EU s predhodnim vprašanjem.
Sodišče EU je v zadevi C-87/22 najprej odgovarjalo na prvo predhodno vprašanje, in sicer, ali se lahko 15. člen Uredbe št. 2201/2003 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo razlaga tako, da lahko sodišče države članice, ki je po vsebini pristojno za odločanje o zadevi v zvezi s starševsko odgovornostjo, na podlagi 10. člena te uredbe zaprosi za prenos pristojnosti v tej zadevi na sodišče države članice, v katero je tega otroka eden od staršev neupravičeno premestil.
Sodišče je najprej poudarilo, da uredba v 8. členu določa splošno pristojnost sodišča, v kateri otrok običajno prebiva v trenutku začetka postopka, vendar pa v primerih neupravičene premestitve specialno pristojnost sodišča določa 10. člen: v teh primerih je za odločanje pristojno sodišče države članice, na ozemlju katere sta otroka neposredno pred neupravičeno premestitvijo običajno prebivala (torej predložitveno, avstrijsko sodišče). S to določbo se izvaja eden od ciljev Uredbe št. 2201/2003, ki je preprečitev neupravičenih premestitev ali zadržanj otrok med državami članicami. Ta določba naj bi tako izničila učinek, ki bi ga imela uporaba pravila o splošni pristojnosti iz 8. člena uredbe v primeru neupravičene premestitve otroka, in sicer prenos pristojnosti na državo članico, v kateri je ta otrok pridobil novo običajno prebivališče po neupravičeni premestitvi ali zadržanju, saj bi drugače lahko imel storilec nezakonitega dejanja zaradi prenosa pristojnosti postopkovno prednost.
Lahko pa skladno s 15. členom uredbe sodišče države članice, ki je po vsebini pristojno za zadevo v zvezi s starševsko odgovornostjo, izjemoma zaprosi, da se pristojnost za to zadevo ali njen del prenese na sodišče druge države članice, s katero je otrok posebej povezan, če je to sodišče primernejše za odločanje o njej in če je to v korist otroka. Vodilno načelo uredbe je upoštevanje koristi otroka, v okviru česar mora sodišče pretehtati vse upoštevne koristi na podlagi objektivnih ugotovitev glede samega otroka in njegovega socialnega okolja. Šele na podlagi takšnega tehtnega in razumnega upoštevanja vseh okoliščin lahko pristojno sodišče zaprosi za prenos pristojnosti za zadevo, ki mu je bila predložena v odločanje, na sodišče države članice, v katero je zadevnega otroka eden od staršev neupravičeno premestil.
Sodišče EU je v odgovoru na drugo vprašanje dodalo, da je treba 15. člen uredbe razlagati tako, da so edini pogoji, od katerih je odvisna možnost sodišča države članice, ki je po vsebini pristojno za zadevo, da zaprosi za prenos pristojnosti za to zadevo na sodišče druge države članice, tisti, ki so izrecno navedeni v tej določbi. Pri preučitvi tistih od teh pogojev, ki se nanašata na obstoj sodišča v tej zadnji državi članici, ki bi bilo primernejše za odločanje o zadevi, in na korist otroka, mora sodišče prve države članice upoštevati obstoj postopka za vrnitev tega otroka, ki je bil uveden na podlagi 8. člena Konvencije o civilnopravnih vidikih mednarodnega protipravnega odvzema otrok in ki se še ni pravnomočno končal v državi članici, v katero je navedenega otroka eden od staršev neupravičeno premestil.
Pripravila: mag. Jasmina Potrč
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
Spoznajte LEXI
Ni vključena v vaš paket
