Predpogodbena dolžnost razkritja informacij in franšizno razmerje

Zakonske definicije franšizne pogodbe v Sloveniji ni. Tudi v sodni praksi ni zaslediti njene definicije. Dejansko je na tem področju tudi zelo malo sodne prakse, ki po javno dostopnih podatkih sega največ do višjih sodišč. V teoriji se pojavljajo različne definicije.¹ S pogodbo o franšizingu dajalec franšize:

- dovoljuje pridobitelju franšize, da ta proti plačilu posluje kot del poslovne mreže dajalca franšize zaradi prodaje določenega blaga oziroma storitev,

- mu zagotovi pravico do uporabe imena, blagovne znamke in preostalih pravic intelektualne lastnine, tehničnega znanja ter izkušenj in načina poslovanja dajalca franšize,

- ob tem pa pridobitelj franšize posluje v svojem imenu in za svoj račun.²

Vsekakor gre za mešano pogodbo, kjer se mešajo elementi agencijske, licenčne, prodajne in zakupne pogodbe, a ne nujno vsi, lahko pa tudi katere od preostalih pogodb.³ Slovenska teorija navaja, da so prav v vsaki pogodbi izraženi posamezni elementi agencijske pogodbe, predvsem trajnost in zaupnost razmerja, zaradi česar se tudi za vprašanja ob prenehanju pogodbe o franšizingu uporabljajo pravila agencijske pogodbe o prenehanju. Teorija navaja, da se uporabljajo pravila tako o prenehanju pogodbe, ki je sklenjena za določen čas ali za nedoločen čas, o izrednem prenehanju ob resnih vzrokih kot tudi o morebitnem plačilu nadomestila ob prenehanju.⁴ Sodne prakse, ki bi v primeru franšizne pogodbe sicer omenjala morebitno analogno oziroma smiselno uporabo določil pogodbe o trgovskem zastopanju, v Sloveniji ni.

Gre torej za kompleksna, dolgoročna razmerja, pri katerih je vsekakor pomembno, da sta tako eden kot drugi pogodbeni partner, še posebej pa (običajno) šibkejši franšizojemalec, celovito obveščena o vseh relevantnih okoliščinah, ki zadevajo tako pogodbenika in samo razmerje kot tudi vse druge s tem povezane relevantne informacije, da se lahko popolno in temeljito prepričata o vsebini informacij in se na podlagi tega odločita, ali bosta vstopila v dolgoročno pogodbeno razmerje ali ne.

V slovenskem pravnem sistemu je predpogodbena dolžnost informiranja zakonsko urejena in določena zgolj na specialnih področjih obligacijskega prava, na primer na področju varstva potrošnikov (npr. splošna predpogodbena dolžnost informiranja pri sklepanju pogodb s potrošniki - 18. člen ZVPot-1,⁵ pri sklepanju potrošniške kreditne pogodbe - 7. člen ZPotK-2,⁶ pri sklepanju zavarovalnih pogodb - 528.č člen ZZavar-1).⁷ Splošna zakonska predpogodbena obveznost informiranja v OZ⁸ ni izrecno določena, prav tako ni izrecno uzakonjena predpogodbena obveznost informiranja za določene tipe pogodb. Slovenska teorija zastopa stališče, da splošna predpogodbena dolžnost informiranja izhaja že iz načela dobre vere oz. načela vestnosti in poštenja iz 5. člena OZ.⁹ Kot navaja Kranjčeva, je zaradi vzpostavljanja dolgoročnega poslovnega razmerja in narave pogodbenega razmerja med pogajanji oziroma pred sklenitvijo pogodbe o franšizingu obveznost seznanitve s pomembnimi dejstvi posebej izražena.¹⁰

Višje sodišče v Ljubljani je med splošna pravna načela, ki zavezujejo pogajalce tudi v času pred sklenitvijo pogodbe, poleg načela vestnosti in poštenja prištelo še dobro vero in prepoved oškodovanja. Kot nadaljuje sodišče, je institut "culpa in contrahendo" širši od vsebine odgovornosti za pogajanja, saj se z njim označujejo vse pravice in obveznosti, ki so povezane s sklenitvijo pogodbe, in ne le tiste, ki se navezujejo na nepoštena pogajanja.¹¹

Podrobnejše teorije v zvezi s predpogodbenimi informacijskimi obveznostmi pogodbenih strank, konkretno nanašajoč se na stranke, ki vstopajo v franšizno razmerje, v Sloveniji ni zaslediti, kar velja tudi za slovensko sodno prakso. Prav nasprotno pa je v nemški in nizozemski ureditvi,¹² ki bosta na kratko predstavljeni v nadaljevanju. Seveda pa nas v zvezi s tem zanimajo tudi posledice, ki lahko sledijo opustitvam oziroma kršitvam predpogodbenih informacijskih dolžnosti.

Tudi v Nemčiji obveznost predpogodbenih pojasnil v franšiznih razmerij ni posebej zakonsko urejena. To področje se v sodni praksi dokaj uspešno ureja s splošnim načelom "culpa in contrahendo", ki izhaja iz drugega odstavka paragrafa 311, prvega odstavka paragrafa 280 ter drugega odstavka paragrafa 241 nemškega civilnega zakonika (v nadaljevanju: BGB).¹³ Višje deželno sodišče v Münchnu, ki je prvo¹⁴ začelo s serijo tovrstnih odločitev, je leta 1993¹⁵ določilo prvi dve pravili, in sicer:

- da mora franšizodajalec franšizojemalca pravilno in popolno obvestiti o donosnosti franšiznega sistema in

- da se franšizodajalec, ki je dolžan plačati odškodnino zaradi kršitev predpogodbenih pojasnilnih obveznosti, ne more sklicevati na malomarnost franšizojemalca, če je ta nepremišljeno zaupal franšizodajalčevim promocijskim izjavam.¹⁶

Od tedaj dalje so številna deželna in višja deželna sodišča precej razširila obseg obveznosti razkritja, ki velja za franšizing.

Franšizodajalec mora franšizojemalca pravilno in popolno obveščati o donosnosti sistema¹⁷ ter ne sme povzročati napačnih predstav o donosnosti z napačnimi podatki.¹⁸ Kršitev dolžnosti je podana tudi pri oglaševanju z napačno in zavajajočo stopnjo neuspeha.¹⁹ Enako velja, če številke napovedi niso bile določene na razumljivi in realistični osnovi²⁰ ali če so bili pri pripravi in predaji analize lokacije prikriti pomembni podatki.²¹ Franšizojemalec mora biti seznanjen z ekonomskim uspehom drugih franšizojemalcev.²² Ni pa obveznosti obveščanja o splošnih tveganjih samostojnega poslovanja.²³

Te sodne prakse pa nikakor ne smemo interpretirati na način, da franšizodajalec franšizojemalcu zagotavlja poslovni uspeh oz. donosnost, in če franšizojemalec ni uspešen, riziko za to nosi franšizodajalec, ampak zgolj, da je franšizodajalec dolžan posredovati ustrezne in pravilne podatke o donosnosti, ki franšizojemalcu omogočajo sprejem informirane odločitve. Franšizodajalec pri oglaševanju in pogajanjih s franšizojemalci svojega sistema ne sme predstavljati kot uspešnejšega, kot je v resnici.²⁴

Višje deželno sodišče v Münchnu je v sodbi z dne 24. aprila 2001²⁵ sprejelo stališče, da za franšizne sisteme ni mogoče uporabiti načel odgovornosti za prospekt, ker naj bi franšizojemalec za razliko od kapitalskega vlagatelja razpolagal tudi z drugimi informacijskimi viri poleg prospekta.²⁶ Kot navaja Flohr, ni mogoče kar na splošno trditi, da odgovornost za prospekt v franšiznem pravu ne obstaja. Na eni strani gre za odgovornost za prospekt, ki je posebej urejena v zakonodaji, kot na primer pri prodaji kapitalskih naložb v gospodarskih družbah, po drugi strani pa za t. i. civilno odgovornost za prospekt, ki jo je razvilo Zvezno vrhovno sodišče za utemeljitev odgovornosti za popolnost in pravilnost prospektov za privabljanje kapitalskih vlagateljev na sivem, neorganiziranem kapitalskem trgu,²⁷ pri čemer sodna praksa prospektov ne obravnava več zgolj kot oglaševalsko orodje na strani ponudnikov, ampak jih ocenjuje tudi kot sredstvo izpolnjevanja predpogodbenih dolžnosti razkritja.²⁸ Če se prospekt omeji samo na splošen opis sistema, brez podatkov o donosnosti, prometu ali pričakovani donosnosti, načel odgovornosti za prospekt ne bo mogoče uporabiti. Če pa prospekt sega daleč preko tega splošnega opisa franšiznega sistema in posreduje podatke o donosnosti, prometu ali pričakovani donosnosti franšiznega sistema, je primerljiv s prospektom, s katerim se privablja kapitalske vlagatelje. V tem primeru se uporabi tudi odgovornost za prospekt pri franšizodajalcu.²⁹

V primeru kršitve predpogodbenih dolžnosti razkritja informacij lahko pride tudi do krivdne (deliktne) odgovornosti franšizodajalca v skladu z drugim odstavkom paragrafa 823 BGB v povezavi s paragrafom 263 StGB.³⁰

Nemško Zvezno vrhovno sodišče je s sodbo z dne 19. julija 2011³¹ postavilo pravila za pogoje, pod katerimi franšizodajalec odgovarja za škodo zaradi nedopustnega ravnanja pri predpogodbenem informiranju, in za obseg dokaznega bremena, ki ga ima franšizojemalec pri uveljavljanju svojih pravic v zvezi s tem. Iz odločitve pa je tudi razbrati, da se lahko odškodninski zahtevek za nepogodbeno odškodninsko odgovornost proti franšizodajalcu zaradi kršitve predpogodbenih obveznosti informiranja uveljavi le pod omejenimi pogoji.³²

Na Nizozemskem so franšizna razmerja zelo razširjena - leta 2000 so zaposlovala več kot 375.000 oseb, ki so ustvarile za kar 37,8 milijarde evrov prihodkov. Nizozemska je 1. januarja 2021 to področje zakonsko uredila, in sicer z novim poglavjem v nizozemskem civilnem zakoniku (v nadaljevanju: BW),³³ ki od 1. januarja 2023 dalje velja za vse franšizne pogodbe.³⁴

Informacijske dolžnosti, ki so sedaj zakonsko regulirane, pa se ne nanašajo le na franšizodajalca, temveč tudi na franšizojemalca. Predpogodbene informacijske dolžnosti franšizojemalca so določene v prvem odstavku člena 7:913 BW. Franšizojemalec mora franšizodajalcu pravočasno zagotoviti informacije o svojem finančnem stanju, in sicer le, če so te informacije potrebne za sklenitev franšizne pogodbe, kot na primer, ko uresničevanje franšiznega koncepta tako v začetni fazi kot tudi med izvajanjem franšizne pogodbe zahteva znatne naložbe franšizojemalca. Iz teh podatkov mora biti torej jasno razvidno, ali je franšizojemalec sposoben pokriti potrebne finančne obremenitve.³⁵

V drugem, tretjem in četrtem odstavku člena 7:913 BW pa so določene predpogodbene informacijske dolžnosti franšizodajalca, ki bodo v nadaljevanju zgolj na kratko povzete.

Nadaljevanje članka za naročnike >> mag. Sebastjan Kerčmar: Predpogodbena dolžnost razkritja informacij in franšizno razmerje

>> ali na portalu Pravna praksa, št. 25, 2023

>> Še niste naročnik? Preverite uporabniške pakete!
-------------------------------------------------