Republika Poljska je decembra 2019 sprejela zakon o spremembi nacionalnih zakonov o sodiščih (zakon o organizaciji splošnih sodišč, zakon o vrhovnem sodišču in nekateri drugi zakoni), s katerimi pa Poljska ni izpolnila obveznosti, ki jih ima na podlagi različnih določb prava Unije.
V tožbi, ki jo je zoper Poljsko pri Sodišču EU vložila Evropska komisija, ta navaja, da zakon, ki spreminja disciplinski senat poljskega vrhovnega sodišča, ne zagotavlja njegove neodvisnosti in nepristranskosti. Novela prav tako prepoveduje, da nacionalna sodišča preverijo, ali (sodišča in sodniki) izpolnjujejo zahteve Evropske unije po neodvisnosti in nepristranskosti, takšno preverjanje pa se opredeljuje kot disciplinski prekršek. V nasprotju s pravom EU naj bi bili tudi obveznost sodnikov, da sporočijo informacije glede svojih dejavnosti v okviru združenj ali ustanov ter glede svoje nekdanje politične pripadnosti, in objava teh informacij, s čimer se kršita pravica do spoštovanja zasebnosti in pravica do varstva osebnih podatkov.
Komisija je Sodišču EU tudi predlagala izdajo začasne odredbe, skladno s katero mora Poljska plačati dnevno denarno kazen vse do izpolnitve svojih obveznosti. Sodišče EU je sprejelo sklep o plačilu denarne kazni v višini 1 milijon evrov na dan (pozneje znižane na pol milijona evrov) do razrešitve zadeve.
Sodišče EU je s sodbo C-204/21 tožbi Komisije ugodilo. Najprej se je opredelilo do vprašanja o svoji pristojnosti v predmetni zadevi, saj je Poljska med drugim izpodbijala tudi pristojnost Sodišča EU za odločanje o tej tožbi.
Sodišče EU je poudarilo, da je nadzor, ali države članice izpolnjujejo zahteve, ki izhajajo iz 2. in 19. člena Pogodbe o Evropski uniji (PEU), v celoti v pristojnosti Sodišča EU, zlasti kadar odloča o tožbi zaradi neizpolnitve obveznosti, ki jo Komisija vloži na podlagi 258. člena Pogodbe o delovanju EU (PDEU) – primeroma je opozorilo na sodbo C-156/21.
Čeprav je organizacija pravosodja v državah članicah, vključno z ustanovitvijo, sestavo, pristojnostmi in delovanjem nacionalnih sodišč ter pravili, ki urejajo postopek imenovanja sodnikov, pa tudi pravili, ki se uporabljajo za njihov status in opravljanje njihovih funkcij, v pristojnosti držav članic, morajo te pri izvajanju te pristojnosti vseeno spoštovati obveznosti, ki zanje izhajajo iz prava Unije. Države članice morajo pri izbiri svojega ustavnega modela med drugim upoštevati zahtevo po neodvisnosti sodišč, ki izhaja iz 2. in 19. člena PEU, v zvezi s tem pa morajo tudi zagotoviti, da se njihova zakonodaja na področju organizacije pravosodja z vidika vrednote pravne države ne poslabša, kar pomeni, da ne smejo sprejeti pravil, ki bi posegala v neodvisnost sodnikov.
Sodišče EU je tudi poudarilo, da ima izključno pristojnost, da poda dokončno razlago prava Unije, pri čemer tudi pojasnjuje obseg načela primarnosti prava Unije glede na ustrezne določbe tega prava. Ta obseg ne more biti odvisen od razlage določb nacionalnega prava niti od razlage določb prava Unije, ki jo je podalo nacionalno sodišče in ki ne ustreza razlagi Sodišča EU (tako sodba C-430/21). Glede na navedeno mora zadevno nacionalno sodišče po potrebi spremeniti svojo sodno prakso, ki bi bila nezdružljiva s pravom Unije, kot ga razlaga Sodišče EU.
Pri vprašanju glede neodvisnosti in nepristranskosti disciplinskega senata je Sodišče EU poudarilo, da se morata pri sestavi tega organa ter imenovanju, trajanju funkcije in razlogih za samoizločitev, izločitev in razrešitev njegovih članov upoštevati pravo Unije in ustaljena sodna praksa Sodišča EU, na podlagi katerih je mogoče zavrniti vsak legitimen dvom pravnih subjektov o zaščitenosti tega organa pred zunanjimi dejavniki in o njegovi nevtralnosti glede nasprotujočih si interesov.
Pomembno je, da sodniki niso izpostavljeni zunanjim posegom ali pritiskom, ki bi lahko ogrozili njihovo neodvisnost. Pravni red vsake države članice mora vsebovati jamstva za izognitev kakršni koli nevarnosti, da bodo taka pravila ali odločitve uporabljeni kot sistem političnega nadzora nad vsebino sodnih odločb ali kot orodje za izvajanje pritiska in ustrahovanja sodnikov, kar bi lahko med drugim ustvarilo vtis, da ti sodniki niso neodvisni ali nepristranski, to pa bi lahko omajalo zaupanje, ki ga mora v demokratični družbi in v pravni državi pri pravnih subjektih vzbujati pravosodje.
Sodišče EU je v zvezi s tem zaključilo, da lahko disciplinska ureditev za sodnike, kot so odločbe, s katerimi se dovolijo uvedba kazenskega pregona zoper zadevne sodnike, odvzem prostosti tem sodnikom in njihovo priprtje ter njihov suspenz ali zmanjšanje njihove plače ali predčasna upokojitev, pomeni tveganje za poseg v njihovo neodvisnost.
V nadaljevanju je Sodišče EU ugotovilo tudi, da prepoved, ki jo je uvedla novela, da nacionalnim sodiščem prepreči presojo, ali sodišče oziroma sodnik izpolnjuje zahteve glede učinkovitega sodnega varstva, ki izhajajo iz prava Unije, po potrebi s predložitvijo predloga za sprejetje predhodne odločbe Sodišču EU, ni združljiva z jamstvi dostopa do neodvisnega, nepristranskega in z zakonom predhodno ustanovljenega sodišča.
V nasprotju s pravom EU je tudi sprememba, ki omogoča, da ima pristojnost za preverjanje spoštovanja bistvenih zahtev glede učinkovitega sodnega varstva ena in enotna instanca (senat za izredni nadzor). Sodišče EU je poudarilo, da mora biti spoštovanje zahtev Unije transverzalno zagotovljeno na vseh materialnih področjih, na katerih se uporablja pravo Unije, in pred vsemi nacionalnimi sodišči, ki so jim predložene zadeve, ki spadajo na ta področja. Nadzor, kot je vzpostavljen s spremembo zakona, skupaj z uvedbo zgoraj omenjenih prepovedi in disciplinskih prekrškov, pa lahko prispeva k še nadaljnji oslabitvi temeljne pravice do učinkovitega sodnega varstva, ki je določena v pravu Unije.
Sodišče EU je kot nesprejemljivo in v nasprotju z varstvom osebnih podatkov in spoštovanjem zasebnosti spoznalo tudi obveznost sodnikov, da predložijo pisno izjavo, v kateri je navedena njihova morebitna pripadnost združenju, nepridobitni ustanovi ali politični stranki, ter spletno objavo teh informacij. Ne samo, da objava teh podatkov ni primerna za uresničitev politične nevtralnosti in nepristranskosti sodnikov, ampak bi ti podatki tudi razkrili politična, verska in filozofska prepričanja sodnikov ter sodnike izpostavila tveganju neupravičene stigmatizacije, in tako neupravičeno okrnila podobo, ki jo imajo o njih tako pravni subjekti kot javnost na splošno.
Kršitve, ki jih je ugotovilo Sodišče EU, bo Poljska morala odpraviti, hkrati pa tudi plačati denarno kazen v višini, kot je natekla do sprejetja sodbe Sodišča EU 5. junija 2023.
Pripravila: mag. Jasmina Potrč
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
