Sodišče Evropske unije (SEU) je v zadevi C-823/21 odločilo, da Madžarska s tem, da možnost nekaterih državljanov tretjih držav ali oseb brez državljanstva – ki so na ozemlju Madžarske ali na njenih mejah – da vložijo prošnjo za mednarodno zaščito, pogojuje s predhodno vložitvijo izjave o nameri na madžarskem veleposlaništvu v tretji državi in izdajo potne listine, ki jim omogoča vstop na madžarsko ozemlje, ni izpolnila obveznosti iz 6. člena > Direktive 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite.
SEU je uvodoma pojasnilo, da je Madžarska leta 2020 po izbruhu pandemije covida-19 sprejela nov zakon, ki določa, da mora državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, ki je na ozemlju Madžarske ali na mejah te države članice in želi tam zaprositi za mednarodno zaščito, načeloma najprej oditi na madžarsko veleposlaništvo v Beogradu ali Kijevu, da bi tam osebno predložila izjavo o nameri. Pristojni madžarski organi se lahko po preučitvi te izjave odločijo, da temu državljanu tretje države ali tej osebi brez državljanstva izdajo potno listino, pri čemer ta listina omogoča vstop na Madžarsko, da se tam vloži prošnja za mednarodno zaščito v smislu 6. člena Direktive 2013/32, v kolikor ni bilo izdano dovoljenje za vstop na madžarsko ozemlje na drugi podlagi.
SEU je poudarilo, da prvi odstavek 3. člena Direktive 2013/32 določa, da se ta uporablja za vse prošnje za mednarodno zaščito, podane na ozemlju držav članic, vključno na meji, v teritorialnih vodah ali na tranzitnih območjih. Iz drugega odstavka tega člena pa izhaja, da se ta direktiva ne uporablja za prošnje za diplomatski ali teritorialni azil, ki so vložene na predstavništvih držav članic. Iz 6. člena Direktive 2013/32 izhaja, da ima vsak državljan tretje države ali oseba brez državljanstva pravico vložiti prošnjo za mednarodno zaščito, tudi na mejah države članice, če pri enem od organov iz tega člena izrazi željo po priznanju mednarodne zaščite, ne da bi bilo mogoče za izjavo te volje zahtevati kakršno koli upravno formalnost. To pravico mu je treba priznati, tudi če na tem ozemlju prebiva nezakonito in ne glede na možnosti take prošnje za uspeh. Poleg tega državljan tretje države ali oseba brez državljanstva že ob podaji prošnje za mednarodno zaščito pridobi status prosilca za mednarodno zaščito v smislu Direktive 2013/32 in mu je načeloma treba dovoliti, da ostane na ozemlju te države članice v skladu z 9. členom te direktive. Iz sodne prakse obenem še izhaja, da je namen Direktive 2013/32 zagotoviti učinkovit, enostaven in hiter dostop do postopka mednarodne zaščite, vključno od faze podaje prošnje za mednarodno zaščito.
S tega vidika 6. člen te direktive državam članicam nalaga, da zagotovijo, da lahko zadevne osebe učinkovito uveljavljajo pravico do podaje prošnje za mednarodno zaščito, tudi na njihovih mejah, takoj ko izrazijo voljo. Država članica zato ne more neupravičeno odlašati trenutka, ko je zadevni osebi dana možnost podati prošnjo za mednarodno zaščito, saj bi bil sicer kršen polni učinek tega člena.
V obravnavani zadevi je Madžarska trdila, da je postopek, uveden z 268. do 270. členom zakona iz leta 2020, utemeljen z razlogi javnega zdravja, natančneje z bojem proti širjenju pandemije covida-19.
SEU pa je poudarilo, da dejstvo, da so državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, ki prebivajo na Madžarskem ali prihajajo na njene meje, prisiljeni, da odidejo na veleposlaništvo navedene države članice v Beogradu ali Kijevu, da bi se lahko nato vrnili na Madžarsko in tam vložili prošnjo za mednarodno zaščito, pomeni očitno nesorazmeren poseg v pravico teh oseb, da podajo prošnjo za mednarodno zaščito takoj, ko prispejo na madžarsko mejo, kot je določena v 6. členu Direktive 2013/32, in v njihovo pravico, da načeloma ostanejo na ozemlju te države članice med obravnavanjem njihove prošnje v skladu s prvim odstavkom 9. člena te direktive. Poleg tega s tem ni mogoče uresničiti cilja boja proti širjenju pandemije covida-19, ker so državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva zavezani, da potujejo, kar jih potencialno izpostavi tej bolezni, ki bi jo lahko nato širili na Madžarskem. Vsekakor bi moralo biti mogoče tak razgovor opraviti na daljavo, kot predlaga Komisija v svojih smernicah za izvajanje azilnih postopkov v okviru boja proti pandemiji covida-19 (202/C 126/02) (UL 2020, C 126, str. 12).
Čeprav lahko države članice za vložitev prošnje za mednarodno zaščito izjemoma določijo posebne pogoje za omejitev širjenja nalezljive bolezni na svojem ozemlju, morajo biti ti pogoji primerni in sorazmerni za zagotovitev takega cilja.
Ker se je Madžarska v utemeljitvi sprejetja zakona iz leta 2020 sklicevala tudi na razloge javnega reda in javne varnosti, je SEU pojasnilo, da v skladu z 72. členom Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU) določbe V. naslova tretjega dela te pogodbe ne posegajo v izpolnjevanje obveznosti, ki jih imajo države članice glede vzdrževanja javnega reda in miru ter zagotavljanja notranje varnosti. Država članica, ki se sklicuje na ugodnost iz 72. člena PDEU, mora dokazati, da je treba uporabiti odstopanje, predvideno v tem členu, da bi lahko izpolnjevala obveznosti glede vzdrževanja javnega reda in miru ter zagotavljanja notranje varnosti. Madžarska pa se je zgolj na splošno sklicevala na nevarnost motenja javnega reda in notranje varnosti, da bi upravičila združljivost zakona iz leta 2020 s pravom Unije, ne da bi dokazala potrebo po posebnem odstopanju od zahtev.
SEU je zaključilo, da Madžarska ni dokazala, da ni bilo mogoče sprejeti drugih ukrepov, ki bi omogočili ustrezno uskladitev učinkovitosti pravice vsakega državljana tretje države ali osebe brez državljanstva, da na njenem ozemlju ali na njenih mejah vloži prošnjo za mednarodno zaščito, na eni strani in boja proti nalezljivim boleznim na drugi. Tako je v sodbi razsodilo, da Madžarska z navedenim ni izpolnila svojih obveznosti iz Direktive 2013/32.
IUS-INFO
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
