Tožeča stranka je s tožbo zahtevala plačilo terjatve v višini 800.453,29 hrvaških kun s pripadki, ki skladno z Ustavnim zakonom za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (UZITUL) ni prešla z banke LB d.d. na NLB d.d., saj naj bi prva obdržala ustrezen delež terjatev do Narodne banke Jugoslavije iz naslova deviznih hranilnih vlog. Gospodarsko sodišče v Zagrebu je s sodbo št. 2 P-222/2013 zahtevek zavrnilo, okrožno sodišče v Ljubljani pa je priznalo pravno veljavnost te sodbe v Republiki Sloveniji. Ugovor zoper ta sklep, s katerim je bila priznana pravna veljavnost hrvaške sodbe v Sloveniji, je okrožno sodišče zavrnilo.
Tožeča stranka (nasprotna udeleženka) je zoper sklep o ugovoru vložila pritožbo iz razloga zmotne uporabe 6. točke prvega odstavka 21. člena pogodbe, sklenjene med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško, ki je bila ratificirana z Zakonom o ratifikaciji Pogodbe med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško o pravni pomoči v civilnih in kazenskih zadevah (v nadaljevanju: Pogodba). Meni, da priznanje in izvršitev tu obravnavane sodbe hrvaškega sodišča nasprotuje ustavi in pravnemu redu zaprošene države pogodbenice, natančneje, da je razlaga UZITUL, ki so jo sprejela hrvaška sodišča, samovoljna in zato zmotna.
Vrhovno sodišče je s sklepom Cpg 13/2022 pritožbi ugodilo.
Sodišče je naprej preučilo 22.b člen UZITUL, ki določa obveznosti in terjatve, ki niso prešle na NLB po prvem odstavku istega člena (in so posledično ostale del premoženja nasprotne udeleženke). Obveznosti so določene zgolj po vrsti (»generično«) in so vezane na druge pravne akte ali neke dejanske okoliščine, terjatve pa so opredeljene tako, da so vezane na sklop obveznosti nasprotne udeleženke, opredeljen na opisani generični način in vezane na različne pravne ali dejanske navezne okoliščine.
Glede vtoževane terjatve po kreditni pogodbi je sodišče poudarilo, da je treba najprej ugotoviti njen izvor. Ta se ugotavlja glede na vsebinsko in časovno povezanost terjatve poslovne banke do gospodarskih subjektov, nastale na podlagi ostalih razmerij banke do drugih udeležencev v monetarnem sistemu iz omenjenega določila UZITUL. Samo če se na podlagi takšnega preizkusa pokaže, da neka konkretna terjatev ne pripada nobenemu izmed navedenih sklopov, je mogoče dalje sklepati, da je bila predmet zakonske cesije po prvem odstavku 22.b člena UZITUL, s čimer je prešla v premoženjsko sfero novoustanovljene banke.
Na podlagi besedila prvega in drugega odstavka 22.b člena UZITUL se tako izkaže za bistveno, da obveznosti in terjatve, ki so predmet urejanja, potrebujejo nadaljno konkretizacijo, da se ugotovi, ali je konkretna terjatev ostala v premoženju nasprotne udeleženke ali pa je prešla v premoženje NLB. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu, iz drugega odstavka 22.b člena UZITUL ni samo po sebi razvidno, ali neka terjatev pripada ali ne pripada generično opredeljenemu sklopu terjatev.
V nadaljevanju je Vrhovno sodišče opozorilo še, da prvi odstavek 22.d člena UZITUL določa, da novi banki prevzameta vso ostalo aktivo, vključno s preostankom terjatev in obveznosti bank iz 22.b člena. Ker se besedilo prvega odstavka 22.d člena sklicuje na 22.b člen UZITUL, je vsebina prvega odstavka 22.d soopredeljena z vsebino 22.b člena UZITUL in ju je torej treba razlagati skupaj. Šele tako definiran obseg terjatev omogoča sklepanje, kateri del njenega premoženja je prešel na NLB po prvem odstavku istega člena ali po kateri drugi določbi UZITUL.
Po preučitvi razlage hrvaških sodnih odločb Vrhovno sodišče ni našlo razlagalnega argumenta, s katerim bi bilo mogoče s stališčem, da »ne spada v obveznosti in terjatve, ki so navedene v določbi 22.b člena (obveznosti za devize na deviznih računih in deviznih hranilnih knjižicah)« utemeljiti, da konkretna vtoževana terjatev nasprotne udeleženke ne spada med terjatve, ki so predmet urejanja v drugem odstavku 22.b člena UZITUL. Znova je poudarilo, da je 22.b člen UZITUL razčlenjen na odstavke, drugi odstavek je nadalje razčlenjen na alineje, pri čemer so predmet urejanja različni abstraktni dejanski stanovi.
Vrhovno sodišče prav tako ni našlo razlagalnega argumenta, ki bi lahko utemeljil razlog za izključitev vtoževane terjatve nasprotne udeleženke iz dometa urejanja drugega odstavka 22.b člena UZITUL. Čeprav drži, da so predmet urejanja iz tega odstavka tudi obveznosti iz deviznih računov in deviznih hranilnih knjižic, za katere Republika Slovenija ni prevzela jamstva po 19. členu UZITUL, je očitno in na prvi pogled jasno, da je predmet urejanja, kot je bilo že obrazloženo, širši.
Glede na navedeno je Vrhovno sodišče pomen 22.b člena UZITUL, kot so ga razlagala hrvaška sodišča, zavrnilo kot nesprejemljivo z vidika ustave in pravnega reda RS. Vrhovno sodišče dodaja, da je zmotno stališče predlagateljice, da slovenska sodišča obstoj aktivne stvarne legitimacije LB glede vprašanja prehoda terjatev na NLB interpretirajo enako kot hrvaška. Pri tem je poudarilo, da je UZITUL del (ustavnega) pravnega reda Republike Slovenije ter da razlaga relevantnih določb tega predpisa, ki jo je podalo hrvaško sodišče, ni sprejemljiva. Če priznanje in izvršitev tuje odločbe temelji na razlagi določb predpisa zaprošene države, ki z vidika ustave in pravnega reda te države ni sprejemljiva, se priznanje in izvršitev takšne sodne odločbe zavrne.
Nosilni razlog za izdajo sodbe hrvaškega sodišča, ki je predmet postopka priznanja, je oprt na razlago UZITUL, tj. predpisa, ki ima v Republiki Sloveniji pomen ustavne ravni. V tej bistveni okoliščini se obravnavani primer razlikuje od tistih primerov, v katerih so sodbe, izdane v drugi državi pogodbenici, temeljile na pravu te države. Zaradi navedenega je treba upoštevati dvoje. Prvič, da je bila zgornja premisa v sodbah hrvaških sodišč slovenski predpis, tj. UZITUL, in drugič, da so hrvaška sodišča z razlago relevantnih določb UZITUL razprla pomen ustavnega zakona Republike Slovenije, ki z gledišča slovenske ustave in slovenskega pravnega reda ni sprejemljiv. Spomniti je treba, da je tudi sodišče prve stopnje po razlagi upoštevanih določb UZITUL zavzelo stališče, da iz določb UZITUL ni že samo po sebi razvidno, ali je neka konkretna terjatev po drugem odstavku 22.b člena UZITUL ostala pri nasprotni udeleženki in torej ni bila prenesena na NLB.
Sodišče prve stopnje je zaradi zmotne razlage 6. točke prvega odstavka 21. člena Pogodbe zmotno presodilo neobstoj ugovornega razloga iz navedene določbe Pogodbe. Vrhovno sodišče je po ugotovitvi, da je ugovorni razlog utemeljen, pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo.
Pripravila: mag. Jasmina Potrč
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
