Zaradi zaščite (mladoletnega) oškodovanca lahko sodišče zavrne dokazni predlog za njegovo zaslišanje. S tem sodišče da prednost oškodovančevi koristi, kar je tudi bistvo inkriminacije kaznivega dejanja odvzema mladoletne osebe.
Obsojenka naj bi zlonamerno onemogočala, da bi se uresničila izvršljiva odločba glede mladoletne osebe s tem, da je v času od junija 2017 do julija 2018 onemogočala stike med B. B. in njegovim mladoletnim sinom C. C., prav tako pa je preprečevala telefonske stike, saj otroku ni dovolila, da bi se oglašal na telefon in z njim neovirano komuniciral.
Sodišče prve stopnje je obsojeno A. A. spoznalo za krivo storitve kaznivega dejanja odvzema mladoletne osebe po prvem odstavku 190. člena > Kazenskega zakonika (KZ-1) ter ji izreklo pogojno obsodbo z varstvenim nadzorstvom. Višje sodišče je pritožbo obsojenkinega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.
Zoper to sodbo je obsojenkin zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti iz vseh razlogov po prvem odstavku 420. člena > Zakona o kazenskem postopku (ZKP).
Vrhovno sodišče je v sodbi I Ips 5998/2019 najprej preučilo zatrjevane kršitve pravice do obrambe, kar naj bi bilo storjeno z zavrnitvijo dokaznega predloga za zaslišanje mladoletnega oškodovanca. Revizijsko sodišče je ugotovilo, da je predlog za zaslišanje podalo že državno tožilstvo, da pa ga je umaknilo po prejemu mnenja sodnega izvedenca za psihologijo. Ta je namreč zaslišanje otroka odsvetoval, sodišče pa je v postopku pridobilo izjavo, ki jo je oškodovanec podal v okviru zagovorništva otrok. Potem ko je sodišče seznanilo stranke postopka z izjavo na naroku, je dokazni predlog za zaslišanje mladoletnega otroka podal obsojenkin zagovornik, vendar ga je sodišče zavrnilo.
Vrhovno sodišče je pritrdilo navedbam zagovornika obsojenke, da je Ustavno sodišče večkrat poudarilo stališče, da mora biti v postopkih, ki se nanašajo na razmerja med starši in otroki, otrok obravnavan kot subjekt, kar zlasti pomeni, da je treba otrokom, ki so glede na svojo starost in zrelost sposobni razumeti okoliščine in samostojno izjaviti svojo voljo o njih, omogočiti, da to tudi storijo. Vendar pa je opozorilo, da je treba njihovo voljo spoštovati, dokler je ta v skladu z načelom največje koristi otroka. To v prvi vrsti velja v pravdnih postopkih, vendar morajo sodišča človekove pravice staršev in otrok ter v njihovem okviru načelo največje koristi otroka spoštovati tudi v kazenskem postopku, ki teče zaradi kaznivega dejanja odvzema mladoletne osebe, namen katerega je zagotovitev spoštovanja dolžnosti staršev na eni in pravic otrok na drugi strani.
Sodišče je nadalje poudarilo, da se otrokova pravica do izjave v kazenskem postopku, ki zadeva razmerja med otroki in starši, lahko izpolni tudi drugače, ne le z zaslišanjem otroka kot priče (tako I Ips 47085/2015). Sodišče je pridobilo izjavo, ki jo je od mladoletnega oškodovanca pridobil zagovornik otrok po določbah Zakona o varuhu človekovih pravic (ZVarCP). Tako ni res, da otrok v postopku ni imel možnosti biti slišan. Poleg tega je otrokov položaj subjekta v postopkih le en vidik, s katerim se ščitijo njegovi interesi in njegova korist. Otrokova korist se lahko, glede na okoliščine primera, doseže tudi s tem, da v sodnem postopku ni neposredno zaslišan. Težišče presoje zavrnitve dokaznega predloga v predmetni zadevi zato ni otrokova pravica biti subjekt postopka, pač pa presoja dometa pravice do obrambe, ki jo v tretji alineji 29. člena zagotavlja Ustava RS.
V skladu z novejšo prakso Evropskega sodišča za človekove pravice morajo sodišča, kadar opustijo neposredno zaslišanje obremenilne priče, celovito in skupaj presoditi tri vprašanja: (i) ali so podani opravičljivi razlogi za opustitev neposrednega zaslišanja priče; (ii) ali je izjava priče edini ali odločilen dokaz, na katerega se opira obsodilna sodba; (iii) ali so sodišča v zadostni meri poskrbela za uravnoteženje slabšega položaja obrambe.
Vrhovno sodišče je v preteklosti že presodilo, da je lahko zaščita oškodovanca opravičljiv razlog za opustitev njegovega neposrednega zaslišanja. Tako stališče je zavzelo glede neposrednega zaslišanja mladoletnih prič, ki so žrtve kaznivih dejanj zoper spolno nedotakljivost, potreba po višji zaščiti oškodovanca pa se lahko pokaže tudi v postopkih zaradi kaznivih dejanj zoper zakonsko zvezo, družino in otroke.
Izvedenec psihološke stroke je oškodovančevo zaslišanje odsvetoval s pojasnilom, da bi se v položaju priče znašel v konfliktnem položaju, ki ga je s svojim odklonilnim odnosom do bivšega partnerja povzročila obsojenka. Njegovo stisko zaradi te situacije sta izvedenec psihološke stroke in socialna delavka v svojih stikih z otrokom že zaznala, kot priča pa bi ji bil ponovno izpostavljen. Izvedenec je pojasnil, da se zaradi strahu pred mamo do vprašanja stikov oškodovanec sploh ni želel opredeliti. Glede na tako stanje dokaznega gradiva, iz katerega tudi izhaja, da se oškodovanec glede na svojo starost zaveda pomena svoje izpovedbe pred sodiščem za izid postopka ter njenega vpliva na njegov odnos z materjo, s katero živi, kar ga spravlja v stisko, je sodišče prve stopnje dokazni predlog utemeljeno zavrnilo. Nižji sodišči sta utemeljeno ocenjevali negativne posledice, ki bi z njegovim zaslišanjem doletele otroka (huda osebna stiska), ter dali prednost njegovi največji koristi, kar je ne nazadnje bistvo inkriminacije kaznivega dejanja odvzema mladoletne osebe in v predmetni zadevi predstavlja opravičljiv razlog za zavrnitev dokaznega predloga. Prvi pogoj pri presoji, ali je sodišče lahko zavrnilo predlog za oškodovančevo neposredno zaslišanje, je tako izpolnjen.
Vrhovno sodišče je prav tako ugotavljalo, ali je oškodovančevo zaslišanje edini ali odločilen dokaz. Opozorilo je, da je imelo sodišče prve stopnje na voljo vrsto dokazov, na podlagi katerih je sklepalo o tem, ali drži obsojenkin zagovor, da je otrok zavračal stike z očetom. Razpolagalo je z njegovimi izjavami socialnim delavkam in izvedencu ter s SMS-sporočili, v katerih je očetu z lastnimi besedami pojasnjeval obsojenkin odklonilni odnos do stikov. Te okoliščine z zadostno mero kažejo tudi na to, da je sodišče položaj obrambe uravnotežilo tako, da obsojenka zaradi zavrnitve dokaznega predloga za zaslišanje mladoletnega oškodovanca ni bila odločilno prikrajšana.
V nadaljevanju je sodišče preučilo tudi znake zlonamernosti pri preprečevanju stikov. Vrhovno sodišče je v zvezi s tem opozorilo na svojo sodno prakso, iz katere izhaja, da gre za zlonamernost, ko storilec sledi cilju, da se izvršljiva odločba ne uresniči. Kaže se v tem, da onemogočanje stikov ni imelo podlage v objektivnih razlogih (npr. hujše bolezni, nepričakovane zadržanosti ipd.) oziroma da za ravnanje ni bilo nobenih opravičljivih razlogov. Zato je sprejelo stališče obeh nižjih sodišč, da se zlonamernost kaže v tem, da obsojenka za preprečevanje stikov ni imela nobenih opravičljivih razlogov, saj si je otrok stikov želel, preprečevala pa jih je zaradi lastnega odklonilnega odnosa do otrokovega očeta.
Na podlagi vsega navedenega je sodišče zavrnilo zahtevo za varstvo zakonitosti.
Pripravila: mag. Jasmina Potrč
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
