Odgovornost posameznika za vsebino tretjih oseb na socialnih omrežjih

Julien Sanchez je na svoji strani na Facebooku objavil zapis, v katerem se je obregnil ob dejstvo, da spletna stran njegovega političnega tekmeca F. P. ne deluje. Po stališču nacionalnih sodišč ta zapis ni bil žaljiv ali sovražno nastrojen. Objavo pa so komentirali »prijatelji« Sancheza; med njimi sta bila S. B. in L. R., ki sta zmerjala muslimansko skupnost v Nîmesu in o njej govorila kot razlogu za probleme s prostitucijo in preprodajo mamil v mestu. S. B. je specifično omenil F. P. in njegovo ženo L. T., ki je komentarje ter objavo prijavila tožilstvu. V istem dnevu je S. B. na njen poziv komentar tudi odstranil, komentar L. R. pa je ostal viden. Sanchez je bil obsojen na plačilo 3000 € za kaznivo dejanje spodbujanja nasilja in sovraštva zaradi neodstranitve komentarjev tretjih oseb pod objavo na svojem profilu na Facebooku. Dodatno pa je v pridruženem civilnem postopku sodišče prisodilo plačilo odškodnine 1000 € L. T. Oba avtorja komentarjev sta bila le kazensko preganjana. Sanchez se je pritožil na ESČP zaradi kršitve pravice do svobode izražanja.

ESČP se je pri presoji posega v pravico do izražanja v konkretnem primeru oprlo na kriterije, ki jih je oblikovali v svoji sodni praksi.¹ Gre za okoliščine (kontekst komentarjev, ukrepi pritožnika, možnost vzpostavitve odgovornosti avtorjev komentarjev, posledice obsodbe), ki jih mora upoštevati pri presoji, ali je bil poseg v pravico do svobode izražanja nujen v demokratični družbi.

Pri oblikovanju teh kriterijev ESČP jasno sledi spreminjajočemu se delovanju interneta, kjer je anonimnost postala nova realnost, in tako avtorjev komentarjev praktično ni bilo mogoče klicati na odgovornost.² Pomemben element je bil tudi ekonomski interes socialnih platform in njihove možnosti odstranjevanja ter reguliranja vsebine tretjih.³

ESČP ne pojasni, zakaj bi v konkretni zadevi veljali enaki kriteriji. Posameznika tako popolnoma enači z urednikom oziroma ponudnikom platforme, kot je to naredila Francija pri interpretaciji pojma producer⁴ v svoji kazenski zakonodaji. Kdor ustvari objavo na Facebooku, pod katero lahko drugi komentirajo, vstopi v položaj urednika in je tako odgovoren za to vsebino. Tukaj se seveda na široko odpira vprašanje predvidljivosti te sankcije in ali je takšna interpretacija kazenske določbe skladna z uporabo restriktivne razlage v kazenskem pravu. ESČP se v delu presoje zakonitosti posega sklicuje predvsem na polje proste presoje, ki ga imajo države podpisnice EKČP. S tem upraviči širjenje uporabljivosti kriterijev na odgovornost posameznika znotraj političnega diskurza, kar se odmika od ustaljene prakse, da je polje ožje pri presoji omejevanja govora v političnem diskurzu.⁵

V okviru presoje nujnosti ukrepa v demokratični družbi se ESČP opredeli tako:

a) Kontekst komentarjev v zadevi

ESČP vedno znova išče mejo dopustnosti govora, posebej nehvaležno nalogo ima pri govoru v političnem diskurzu. Tam je seveda dopuščeno več, predvsem v predvolilnem času je meja šokantnosti in žaljivosti izjav postavljena višje, vendar imajo politiki znotraj pravice do svobode izražanja tudi obveznosti in dolžnosti.⁶ ESČP v svoji sodni praksi sledi temu, da se morajo politiki vzdržati komentarjev, ki bi spodbujali k nestrpnosti.⁷ Še več, komentarji, ki bi lahko spodbudili občutke zavrnitve, nastrojenosti do določene skupine in njenega nesprejemanja v družbi, sploh niso varovani z 10. členom EKČP.⁸

V konkretni zadevi sta bila komentarja S. B. in L. R. sovražno nastrojena zoper muslimansko skupnost. ESČP prizna, da sta na socialnih omrežjih stil in besedišče bolj žaljiva in neformalna, kar tudi upošteva znotraj presoje dopustnosti takšnih izjav.⁹ Vendar poudari, da ima ksenofobni diskurz znotraj politične kampanje večji vpliv na spodbujanje sovražnosti in netolerance.

Komentar S. B. je bil na pobudo L. T. odstranjen v dnevu od objave, komentar L. R. pa ne. Kljub temu se je ESČP odločilo, da bo komentarje presojalo kot celoto, saj naj bi skupno tvorili sovražen diskurz in ker sama odgovornost Sancheza ni bila vzpostavljena na podlagi specifičnega komentarja. Tako ESČP ubere zanimivo pot presoje dopustnosti komentarjev – ne le da bi moral posameznik presojati dopustnost vsakega posameznega komentarja, temveč tudi celoten diskurz, ki se razvije prek teh komentarjev. Gre za nenavaden pristop, ki lahko pripelje do čezmernega odstranjevanja vsebine na socialnih omrežjih zaradi strahu pred sankcijami.

b) Ukrepi pritožnika

ESČP poudari, da razumna dolžnost moderiranja vsebine leži tako na uporabnikih socialnih platform kot na sami platformi. Zaveda se, da avtomatično filtriranje vsebine na Facebooku ni bilo mogoče, da bi monitoring zahteval večja sredstva imetnika profila in da bi bil ta znatno otežen zaradi povečane aktivnosti na profilu posameznika.

Tako pretehta dejstvo, da bi se Sanchez mogel in moral zavedati, da ima tako široko dostopna vsebina večje razsežnosti in vpliv ter tveganja, ki nastopi z upravljanjem javnega profila. ESČP da posebno težo dejstvu, da je Sanchez strokovnjak na področju strategij spletnega komuniciranja. V dejanske kompetence, ki sledijo temu nazivu, se ESČP ne poglablja. Dodatno upošteva tudi dejstvo, da je profil na Facebooku uporabljal v okviru funkcije občinskega svetnika in bi zato moral izkazati večjo mero skrbnosti za vsebino na svojem profilu in izbrisati neprimerno vsebino, takoj ko jo opazi.

c) Možnost vzpostavitve odgovornosti avtorjev komentarjev

Kazensko sta poleg Sancheza odgovarjala oba avtorja spornih komentarjev, vendar ESČP zatrjuje, da gre za drugačno odgovornost in da je samo ravnanje avtorjev in pritožnika drugačno. Pa vendar se zdi, da je namen tega kriterija pri presoji ravno ta, da je ponudnik platforme sankcioniran šele po tem, ko avtorjev ni mogoče identificirati oziroma ustrezno finančno oglobiti.¹⁰

d) Posledice obsodbe

ESČP oceni, da Sanchez zaradi obsodbe ni utrpel hujših posledic. Predvsem poudari, da obsodba ni vplivala na njegovo izvolitev za župana leta 2014 in da je bila sankcija denarna, in ne zaporna.

Tako ESČP zaključi, da je bil poseg v Sanchezovo pravico do izražanja sorazmeren. Pri tem uporabi stari test na popolnoma novih dejstvih. Sporočilo je jasno – posameznik lahko odgovarja za vsebino tretjih na socialnih omrežjih. Sicer pomiri, da bodo posamezniki z manjšo javno prezenco imeli manj odgovornosti kot lokalni politiki, politiki na nacionalni ravni pa večjo, saj naj bi razpolagali tudi z ustreznimi sredstvi za moderiranje platform. Negotovost kljub temu ostaja, saj ESČP ne konkretizira standardov za te tri skupine posameznikov.

Visok standard nadzora vzpostavlja nevaren precedens za popolno omejevanje svobode izražanja s strani zasebnih akterjev zaradi strahu pred potencialno odgovornostjo. Posameznik v trenutku objave komentarjev tretjih oseb, četudi strokovnjak za komunikacijo, nima dovolj podatkov, kot jih lahko ima sodišče pri ex post facto analizi vsebine in stopnje žaljivosti ter dopustnosti, še posebej pri govoru, ki meji na dopustnega. Dvojna odgovornost tako platform kot posameznikov bo, če ni ustrezno razmejena, prinesla zmedo na internetnih platformah tudi zaradi prelaganja odgovornosti med samimi akterji.

ESČP je tako zamudilo priložnost, kjer bi lahko določilo jasnejše standarde in pripomoglo k spodbujanju strpnosti na socialnih platformah in v družbi ter sočasno krepitvi svobode izražanja.


Pripravila: Asta Gerjevič Debevec

---

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.