Sodišče EU je prejšnji teden v zadevah C-499/21 P, C-501/21 P in C-502/21 P dokončno zavrglo tožbe britanskih državljanov, ki so izpodbijali izgubo statusa državljana Unije in posledično izgubo pravic, povezanih s tem statusom, zaradi Brexita.
Pritožniki so državljani Združenega kraljestva Velike Britanije in Severne Irske (v nadaljevanju: Združeno kraljestvo). Ker so se državljani Združenega kraljestva junija 2016 na referendumu odločili, da njihova država izstopi iz Evropske unije, je bil januarja 2020 podpisan Sporazum o izstopu iz Evropske unije in Evropske skupnosti za atomsko energijo (t. i. sporazum o brexitu) ter sprejet Sklep Sveta o izstopu, s katerim je bil izstop potrjen. Združeno kraljestvo je iz EU izstopilo 31. januarja 2020.
Pritožniki so vložili tožbe za razglasitev ničnosti sporazuma in sklepa, ker jim »odvzemata status državljanov Unije in njihove pravice, ki izhajajo iz tega«, vendar je Splošno sodišče s sklepom njihove tožbe zavrglo kot nedopustne. Pritožbe zoper te akta je obravnavalo Sodišče EU ter odločilo s sodbami C-499/21P, C-501/21P ter C-502/21P.
Sodišče EU je uvodoma opozorilo, da je že Splošno sodišče razsodilo, da pritožniki niso bili upravičeni vložiti tožbe zoper navedena akta. Na podlagi četrtega odstavka 263. člena Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU) je sodišče zaključilo, da niti sporni sklep niti sporazum o brexitu nista bila naslovljena na pritožnike in zato niso imeli pravice do tožbe. Prav tako je ugotovilo, da sporna akta pritožnikov nista posamično zadevala in da ju ni mogoče opredeliti kot regulativni akt v smislu tretjega dela omenjene določbe PDEU. V interesu ekonomičnosti postopka je Splošno sodišče izhajalo iz predpostavke, da je »izguba« ali »odvzem« državljanstva EU in pravic, ki izhajajo iz tega statusa, posledica sprejetja teh dveh aktov.
Sodišče EU je v nadaljevanju opozorilo na tri pogoje, ki po morajo biti izpolnjeni po ustaljeni sodni praksi skladno s četrtim odstavkom 263. člena PDEU, da se dovoli tožba fizične ali pravne osebe zoper akt, ki ni naslovljen nanjo. Kot prvega je izpostavilo procesno legitimacijo, in sicer, prvič, takšen postopek se lahko sproži, če jih dejanje neposredno in osebno zadeva, in drugič, takšne osebe lahko sprožijo postopek zoper regulativni akt, ki ne vključuje izvedbenih ukrepov, če jih ta akt neposredno zadeva.
Kot drugi pogoj je navedlo, da je ničnostna tožba, ki jo vloži fizična ali pravna oseba, dopustna le, če ima ta oseba pravni interes za razglasitev ničnosti izpodbijanega akta. Takšen interes predpostavlja, da ima razveljavitev akta sama po sebi verjetno pravne posledice in da lahko tožba s svojim rezultatom prinese korist tistemu, ki jo je vložil. Pravni interes je bistven in temeljni predpogoj za vsak pravni postopek. Nasprotno pa ni interesa za vložitev tožbe, če ugoden izid tožbe tožeči stranki v nobenem primeru ne bi mogel dati zadoščenja.
Tretji pogoj, da je dopustno vložiti ničnostno tožbo na podlagi 263. člena PDEU, pa je, da mora fizična ali pravna oseba prej navedena pogoja (procesno upravičenje in pravni interes) kumulativno izpolnjevati.
Glede ugotavljanja pravnega interesa je Sodišče EU opozorilo, da ima vsaka država članica možnost za izstop iz Evropske unije. Odločitev o izstopu sprejme država članica sama v skladu s svojimi ustavnimi zahtevami in je torej odvisna izključno od njene suverene izbire. Da lahko oseba pridobi in obdrži status državljana Evropske unije, mora biti državljan ene od držav članic. Izguba tega statusa posledično pomeni izgubo pravic, ki izvirajo iz državljanstva.
Sodišče EU je ugotovilo, da sta za pritožnike izguba statusa državljana Evropske unije in posledična izguba pravic, povezanih s tem statusom, samodejna posledica suverene odločitve Združenega kraljestva, da izstopi iz Evropske unije, in ne Unije oziroma spornega sporazuma in sklepa.
Na podlagi navedenega je Sodišče EU zaključilo, da je treba tožbe zavreči kot nedopustne, saj so usmerjene proti aktoma, ki nista povzročila izgube statusa državljana EU in pravic, ki izhajajo iz tega statusa.
Sodišče je ugotovilo, da pritožniki nimajo pravnega interesa za vložitev tožbe zoper sporno odločbo, zato je pritožbo zavrnilo, ne da bi presojalo drugi pritožbeni razlog.
Pripravila: mag. Jasmina Potrč
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
