Sodišče prve stopnje je s sklepom sklenilo, da mora dolžnik upniku povrniti skoraj 2000 evrov nadaljnjih izvršilnih stroškov. Zoper sklep se je dolžnik pravočasno pritožil in navedel, da se stroški nanašajo na izpraznitev nepremičnine, ker pa ni predložen obračun izvršitelja, sodišče ni moglo preizkusiti utemeljenosti posameznih postavk in ugotoviti, ali so bili stroški res potrebni in zakaj.
Višje sodišče je s sklepom I Ip 1550/21 pritožbi ugodilo. Pritrdilo je pritožniku, da čeprav odločitve o stroških v izvršilnih postopkih tipično ne dosegajo obrazloženosti odločitev o glavni stvari, pa v primeru, kot je konkretni, ne zadostuje bežna opredelitev, da so bili nastali stroški potrebni za izvršbo, ne da bi sodišče tudi obrazložilo, zakaj je tako.
Bistvo zahteve po obrazloženosti sodnih odločb, ki je odraz pravice strank do pravnih sredstev in do izjave zoper te odločbe, je v tem, da se mora sodišče opredeliti do pravno pomembnih odločilnih dejstev. V primeru odločanja o stroških je standard obrazloženosti višji tudi tedaj, ko gre za naložitev visokega zneska plačila stroškov, katerih potrebnost ni že prima facie razvidna iz (ob)računa, saj taka odločitev bistveno bolj posega v dolžnikov pravni položaj kot naložitev plačila relativno nižjih izvršilnih stroškov (vrednost spornega predmeta je v tej zadevi primerjalno le 319,99 evra).
Ker sklep ni vseboval razlogov o odločilnih dejstvih, gre za kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena > Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 15. členom > Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Glede na vse navedeno je višje sodišče pritožbi ugodilo, sklep pa razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek, v katerem bo moralo sodišče prve stopnje obrazložiti potrebnost stroškov po posameznih postavkah na računu oziroma obračunu (po potrebi pa prej pridobiti tudi izjavo izvršitelja).
V drugi zadevi je višje sodišče s sklepom I Ip 234/2023 zavrnilo pritožbo upnice zoper sklep sodišča prve stopnje, s katerim je to zavrnilo njen predlog za povrnitev priglašenih stroškov vloge.
Upnica je navedla, da je z vlogama, za kateri je zahtevala povrnitev priglašenih stroškov, podala odgovor na poziv sodišča o utesnitvi predloga za izvršbo. Upnica navaja, da je upravičena do povračila stroškov, saj so ti nastali zaradi nadaljevanja postopka oprave izvršbe, hkrati pa navaja, da ji ni znano, katere okoliščine naj bi v vlogah pojasnjevala, da bi sodišče lahko ocenilo, ali gre za potrebne stroške izvršbe.
Višje sodišče je potrdilo, da skladno z 38. členom ZIZ izvršilne stroške najprej nosi upnik in da mu mora dolžnik po petem odstavku 38. člena ZIZ na njegovo zahtevo povrniti stroške, ki so bili potrebni za izvršbo.
Vendar pa po mnenju višjega sodišča materialnopravno razumevanje upnice, da za naložitev povrnitve stroškov vloge zadošča okoliščina, da je upnik pozvan, da poda odgovor, ni pravilno. V sodni praksi je uveljavljeno stališče, da so potrebni stroški le tisti, ki se nanašajo na dejanje v postopku, s katerim je stranka uspešno zagotovila varstvo svojih pravic. Merilo potrebnosti stroškov se namreč nanaša na objektivno smotrnost stroškov v postopku.
Pritožbeno sodišče je mnenja, da sta poziva sodišča prve stopnje (da naj upnik utesni izvršbo) nepotrebna, vendar pa zmotno ravnanje sodišča prve stopnje ne more biti razlog za nadaljnjo kršitev. Tudi če sodišče zmotno (nepotrebno) pozove upnika, mora pri končni odločitvi o stroških ostati v okviru materialnega prava, ki določa povrnitev stroškov na podlagi presoje vsebine vloge. Če bi bil upnici v pojasnjeni situaciji priznan strošek odgovorov na poziva le zato, ker sta bila poziva upnici napačna, bi sodišče v končni posledici dolžnika obremenilo s povrnitvijo stroškov, ki niso bili potrebni, kar bi bila nezakonita stroškovna odločitev.
Na podlagi navedenega je sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.
Pripravila: mag. Jasmina Potrč
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
