Nedavno sprejeta odločitev Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) se nanaša na zavrnitev ruskih oblasti, da bi v kazenskem postopku preiskale pritožnikovo domnevno zastrupitev s snovjo, opredeljeno kot kemični živčni strup iz skupine novičok.
Mednarodni javnosti dobro znan ruski opozicijski politik in aktivist Aleksej Navalni, ki je trenutno v zaporu, je 20. avgusta 2020 med letom iz Tomska proti Moskvi nenadoma začutil slabost in izgubil zavest. Letalska posadka je morala zasilno pristati v Omsku, kjer so ga zdravniki reševalnega vozila po prvi oceni nujno oskrbeli. V komi so ga prepeljali v lokalno bolnišnico, kjer so ga umetno vzdrževali pri življenju, v naslednjih dneh pa so ga odpeljali na intenzivni oddelek bolnišnice v Berlinu, kjer je še tedne preživel v komi in pozneje tudi ostal na rehabilitaciji.
Istega dne po dogodku je pritožnikov sodelavec G. prijavil incident Preiskovalnemu odboru Ruske federacije in zahteval kazensko preiskavo pritožnikovega poskusa umora z zastrupitvijo z neznano snovjo. Navedel je, da je bil nameravani atentat povezan s pritožnikovo politično dejavnostjo. Tudi pravni zastopnik pritožnika, ki je bil z njim na letalu, je vložil podobno kazensko ovadbo pri okrožnem oddelku za notranje zadeve v Tomsku. Opozoril je na dejstvo, da je pritožnik nenadoma zbolel, čeprav se je med potovanjem sprva dobro počutil, in zahteval kazensko preiskavo njegove zastrupitve. Ruska vlada je pozneje trdila, da so že v nekaj dneh po incidentu prejeli poročilo forenzične medicinske preiskave o negativnih rezultatih na kakršno koli strupeno substanco. Po navedbah vlade je generalno državno tožilstvo v istem času Nemčiji poslalo zaprosilo za pravno pomoč v zvezi s primerom.
G. je 1. septembra 2020 izpodbijal neukrepanje Preiskovalnega odbora pred okrožnim sodiščem v Moskvi v skladu s 125. členom zakonika o kazenskem postopku. Trdil je, da je država dolžna po prejemu kazenske ovadbe hitreje ukrepati, in sicer na enega izmed treh načinov: če presodi, da je ovadba utemeljena, začeti kazenski postopek, v nasprotnem primeru kazensko ovadbo zavreči, v primeru nepristojnosti pa ovadbo posredovati pristojnim organom v treh dneh od prejema ovadbe. Dan zatem je iz Nemčije prišla novica, da so potrdili prisotnost kemičnega živčnega strupa iz skupine snovi novičok, prepovedane s Konvencijo o kemičnem orožju. Kljub uradni objavi rezultatov s strani nemške zvezne vlade pa to ruskih preiskovalnih organov vseeno ni prepričalo. Vse prijave in pritožbe zagovornikov Navalnega, ki so zahtevali uvedbo kazenskega postopka na različnih stopnjah sodstva, so bile zavrnjene z argumenti, da ni objektivnih dokazov o poskusu kaznivega dejanja umora. Trdili so, da poteka sodniška preiskava in da ne držijo obtožbe o pasivnosti sodnih organov pri tako odmevnem primeru. Ker so ruski organi pregona še več mesecev zatrjevali, da ni dokazov o zastrupitvi in da so storili, kar so lahko, ker je bila prošnja za tujo pravno pomoč zavrnjena, je Navalni pri ESČP vložil pritožbo in zatrjeval kršitev 2. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (EKČP), ki določa, da je pravica vsakogar do življenja zavarovana z zakonom.
Svoje preiskovalce so na prošnjo nemške vlade v Berlin poslali iz mednarodne Organizacije za prepoved kemičnega orožja. Ti so izdali poročilo, da je pritožnik res bil izpostavljen strupeni kemikaliji, ki deluje kot zaviralec holinesteraze – potrjena je bila prisotnost živčnega strupa iz skupine novičok, za katerega je znano, da so ga izdelovali samo v državnih laboratorijih Sovjetske zveze in pozneje Rusije. Parlamentarna skupščina Sveta Evrope (PACE) je 14. oktobra 2020 imenovala neodvisnega poročevalca za pripravo posebnega poročila, v katerem so prišli do enake ugotovitve o zastrupitvi in s katerim so pozvali Rusko federacijo, naj izpolni svoje obveznosti v skladu z EKČP z uvedbo neodvisne in učinkovite preiskave pritožnikove zastrupitve. Od Združenih narodov pa je prišlo pismo posebnega poročevalca, ki je štiri mesece preiskoval primer in obtožbe, da so ruske oblasti kršile pritožnikovo pravico do življenja. Navedeno je bilo, da je bil pritožnik v času napada s kemičnim orožjem pod intenzivnim nadzorom ruskih obveščevalnih agencij, zaradi česar je zelo malo verjetno, da bi tretje osebe lahko izvedle zastrupitev brez njihove vednosti, ter da obstajajo jasni dokazi, da je novičok razvila ruska vlada.
ESČP je pri obrazložitvi svoje odločitve najprej poudarilo, da se na varstvo 2. člena ni mogoče sklicevati samo v primeru smrti žrtve nasilnih dejanj, temveč tudi v primerih, ko je bila oseba žrtev ravnanja, ki je ogrozilo njeno življenje, in je utrpela življenjsko nevarne poškodbe, čeprav je na koncu preživela kot v tem primeru.
Obveznost države po prvem odstavku 2. člena EKČP, da varuje pravico do življenja, implicitno zahteva, da se uvede učinkovita uradna preiskava, kadar je posameznik v sumljivih okoliščinah utrpel življenjsko nevarne poškodbe. Kriteriji, kdaj je preiskava učinkovita, so: ustreznost preiskovalnih ukrepov, pravočasnost in primerna hitrost preiskave, vpletenost žrtve ali bližnjih in neodvisnost preiskave. ESČP je torej ugotavljalo, ali je v konkretnem primeru sodniška preiskava, na katero se je sklicevala vlada, izpolnila minimalni prag učinkovitosti, ki ga zahteva EKČP. V starejših sodbah ESČP, kjer je obravnavalo podobne primere v ruskem pravnem sistemu, je že bilo ugotovljeno, da preiskava ne zadostuje za kaznovanje storilcev, saj je začet kazenski postopek nujen za zbiranje dokazov in privedbo obtoženca pred sodnika. Vseeno pa se je ESČP poglobilo v specifike primera, da bi ugotovilo, ali je kljub temu mogoče ugotoviti dovoljšno učinkovitost organov pregona.
Glede kriterija javnosti preiskave je bilo ugotovljeno, da pritožnik in njegovi zastopniki niso imeli dostopa do konkretnih informacij o poteku preiskave. Eden glavnih argumentov, ki so jih navedli v svojih zahtevah za uradno kazensko preiskavo, je bil, da pritožnik brez tega ni mogel pridobiti statusa oškodovanca, zaradi česar ni imel skoraj nobene možnosti sodelovanja v postopku ali biti obveščen o ugotovitvah in napredku. Zaključeno je bilo, da preiskava ni bila javna in ni upoštevala pravice žrtve do sodelovanja v postopku.
Naslednji kriterij, ki ga je obravnavalo ESČP, je ustreznost. Pritožnik je trdil, da preiskava ni obravnavala treh bistvenih vidikov njegovega poskusa umora: prvič, mogoč politični motiv za napad, drugič, morebitna vpletenost ali tajno dogovarjanje državnih agentov, in tretjič, uporaba snovi, ki jo kot kemično orožje prepoveduje mednarodna pogodba. Brez dvoma je bilo ugotovljeno, da je družina takoj pozvala oblasti, naj dogodek raziščejo kot poskus umora z zastrupitvijo z neznano snovjo. Pritožnik je vidna osebnost v ruski politiki kot opozicijski kandidat in aktivist proti korupciji v državi, zaradi česar je bil že večkrat aretiran, priprt in obsojen. Tudi pri ESČP je večkrat sprožil postopek zaradi zatrjevanega preganjanja iz političnih razlogov. Zaradi vsega naštetega bi politični motiv vsekakor moral biti pomembno izhodišče pri izvajanju preiskave okoliščin dogodka. Vendar, kolikor je mogoče ugotoviti na podlagi dokumentov, ki so bili dani na voljo, preiskava ne samo ni obravnavala morebitne povezave incidenta s pritožnikovim političnim ozadjem, ampak zadeve sploh ni obravnavala kot mogoč poskus umora z zastrupitvijo. Državni organi so se namreč ves čas sklicevali na prvo poročilo, da strupenih snovi niso našli, in niso upoštevali poznejših uradnih ugotovitev nemških pristojnih organov ter poročila Organizacije za prepoved kemičnega orožja o prisotnosti nevarnega strupa.
Glede morebitne vpletenosti ali tajnega dogovora državnih agentov glede pritožnikove zastrupitve sta bili upoštevani dve okoliščini: pritožnik je javna osebnost, poleg tega je ESČP predhodno že ugotovilo, da je bil pritožnik pod intenzivnim nadzorom varnostnih služb. Zato je malo verjetno, da bi pritožnika lahko neopazno zastrupila tretja oseba. Potreba po preiskavi morebitne vpletenosti države je torej jasno obstajala že od začetka. To še toliko bolj izhaja iz dejstva, da je bil uporabljen strup, ki za proizvodnjo in shranjevanje zahteva ogromno časa, znanja in denarja, in je tako zelo malo verjetno, da bi komu zastrupitev uspela brez pomoči državnih virov.
ESČP je na podlagi ugotovljenih dejstev zaključilo, da preiskava, kot je bila izvedena, ni mogla privesti do ugotovitve relevantnih dejstev in identifikacije ter po potrebi kaznovanja odgovornih in se zato ni mogla šteti za primerno. Zato je prišlo do kršitve 2. člena EKČP v njegovem procesnem delu. Ruski federaciji je bilo naloženo, da za izpolnitev svojih obveznosti iz EKČP med drugim takoj izpelje učinkovit kazenski postopek z upoštevanjem ugotovitev v tej odločitvi.
IUS-INFO
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
