Zadeva Loukili proti Nizozemski se osredotoča na pritožnikovo trditev o neupravičenem posegu v pravico do spoštovanja njegovega družinskega življenja, ta poseg Nizozemske pa naj bi izhajal iz odločb o preklicu njegovega dovoljenja za prebivanje in o prepovedi vstopa v državo.
Farid Loukili (v nadaljevanju: pritožnik) je maroški državljan, ki se je rodil leta 1978 in ki je že pri treh letih s starši ter brati in sestrami odšel živet v Rotterdam. Leta 2001 je prejel dovoljenje za prebivanje za nedoločen čas, vendar je v istem času imel prve težave s kršitvijo zakona – po prvi obsodbi zaradi posedovanja kokaina in heroina je moral opraviti 40 ur družbeno koristnega dela. Iz dejstev izhaja, da je bil od leta 2002 v razmerju z Nizozemko ter da sta se jima leta 2008 ter 2014 rodila otroka. Otroka živita z materjo, ki ima polno skrbništvo, in sta nizozemska državljana. Ko se je rodil drugi otrok, je bil pritožnik v priporu, poleg tega iz okoliščin dejanskega stanja ni mogoče potrditi, da bi pritožnik kadarkoli živel z otrokoma in njuno materjo.
V nadaljnjih letih vse do leta 2017 je bil pritožnik večkrat pravnomočno obsojen zaradi različnih hudih kaznivih dejanj, med njimi naklepnega posedovanja kokaina in heroina, fizičnega napada ter namernega in protipravnega uničevanja tuje lastnine. Poleg tega je bil obsojen tudi kot sostorilec več dejanj mednarodnega preprodajanja omenjenih prepovedanih drog. Zaradi resnosti naštetih kaznivih dejanj je večkrat prestajal tudi zaporno kazen. Tako je bil 22. 6. 2017 obveščen, da namerava namestnik ministra za pravosodje pritožniku preklicati dovoljenje za prebivanje, izdati odločbo o vrnitvi in naložiti prepoved vstopa za obdobje desetih let. Vlagatelj je imel možnost, da v štirih tednih predloži pisne pripombe na to obvestilo o nameri. V odgovoru je zatrjeval, da mu dovoljenja za prebivanje nikakor ne smejo preklicati, saj bo tako ločen od sinov ter staršev in bratov ter sester. Trdil je tudi, da je svojo kriminalno preteklost pustil za sabo in da ima redno službo ter vzdržuje redne stike z otrokoma. Kljub tem argumentom so bile njegove pritožbe pred nacionalnimi sodišči neuspešne in tako se je pritožnik odločil vložiti pritožbo še pred Evropskim sodiščem za človekove pravice (ESČP), pri čemer je zatrjeval, da mu je bila s preklicem dovoljenja za bivanje in izgonom v Maroko kršena pravica do družinskega življenja iz 8. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (EKČP).
ESČP je pri odločanju predstavilo vpogled v argumente namestnika ministra ob dokončni odločitvi o preklicu dovoljenja za bivanje in prepovedi vstopa za naslednjih deset let. Poudarjena je bila teža storjenih kaznivih dejanj in hude škode, ki jo droge povzročajo družbi, kar se kaže tudi s sodniškimi odločitvami o večkratnih obsodbah na nepogojno zaporno kazen. Narava, resnost in število kaznivih dejanj zmanjšujejo težo, ki jo je treba pripisati pritožnikovemu dolgotrajnemu bivanju na Nizozemskem in kulturni navezanosti na tamkajšnja pravila ter javni red, ki bi iz tega potencialno izhajala. Tudi sama pogostost izvrševanja kaznivih dejanj in dejstvo, da prestajanje več zapornih kazni ni imelo nobenega vpliva na ravnanje pritožnika, tudi po rojstvu otrok, je razlog za zavrnitev argumenta, da je pritožnik pustil kriminalni svet za sabo in da se bo v prihodnosti posvetil družini. Tudi pritožbeno sodišče v Haagu je v obrazložitvi odločitve o zavrnitvi pritožbe v tem primeru poudarilo, da obstoj družinskega življenja do določene stopnje med očetom in otrokoma ni bil sporen. Pomembno pa je, da se pri presoji, ali je poseg v družinsko življenje v posameznem primeru v skladu z 8. členom EKČP, vzpostavi pravično ravnovesje med interesi posameznika in splošnim interesom zadevne države članice.
V nizozemskem zakonu o tujcih je urejena možnost preklica dovoljenja za prebivanje z neomejeno veljavnostjo, če je imetnik dovoljenja storil hudo kaznivo dejanje in če je preklic dovoljenja v skladu z načelom, da daljše kot je bilo obdobje neprekinjenega bivanja na Nizozemskem na podlagi tega dovoljenja, višja mora biti izrečena zaporna kazen, preden se dovoljenje lahko prekliče.
ESČP je pri sprejemanju odločitve analiziralo, ali je med pritožnikom in njegovima mladoletnima otrokoma obstajalo družinsko življenje v smislu 8. člena EKČP. Čeprav je praviloma pogoj za ugotovitev takega razmerja sobivanje, se lahko tudi z drugimi dejavniki dokazuje, da je razmerje dovolj stalno, da ustvarja de facto »družinske vezi«. V tem primeru je ESČP ugotovilo, da kljub neobstoječim dokazom o sobivanju in dejstvu, da je pritožnik priznal le očetovstvo mlajšega otroka, obstaja dovolj dokazov o stikih in navezanosti. Le-ti zadostujejo za priznanje pravice iz 8. člena EKČP, v katero so oblasti s prepovedjo vstopa v državo posegle. Ta poseg pa je bil zakonit zaradi že omenjene zakonske podlage iz zakona o tujcih. V preteklosti je ESČP v podobnih primerih naseljenih migrantov, ki so bili obsojeni za huda kazniva dejanja, že ugotovilo, da do kršitve 8. člena EKČP z izgonom ni prišlo. Podobno je tudi v tem primeru ESČP pritrdilo razmišljanju namestnika ministra – ravnal je razumno, ko je menil, da narava in resnost kaznivih dejanj, ki jih je zagrešil pritožnik, zmanjšujeta težo njegovega dolgotrajnega prebivanja na Nizozemskem.
Pri presoji pritožnikovega argumenta, da bo njegova preselitev v Maroko onemogočila stike z otrokoma in s tem družinsko življenje, je ESČP upoštevalo predvsem dejstvo, da je bil pritožnik precejšen del življenja svojega najmlajšega sina v priporu oziroma zaporu. Poleg tega ni v postopku pred nacionalnimi organi na noben način konkretno izkazal pogostosti stikov s svojima otrokoma. Zaradi teh in drugih pomislekov je ESČP ugotovil, da pritožnikovi osebni interesi niso prevladali nad javnim interesom. Zlasti glede na resnost in ponavljajočo se naravo storjenih kaznivih dejanj, njihov vpliv na družbo kot celoto, pomanjkanje ustrezne utemeljitve interakcije pritožnika z njegovima otrokoma v zadevnem času ter njegove družbene in kulturne vezi z Marokom in ob upoštevanju suverenosti držav, da nadzirajo in urejajo prebivanje tujcev na svojem ozemlju, je ESČP sklenilo, da so nizozemski organi ustrezno uravnotežili pritožnikovo pravico do spoštovanja njegovega družinskega življenja z interesi države glede javne varnosti in preprečevanja kriminala. Tožena država tako ni prekoračila polja proste presoje, ki ji je bilo dano v konkretni zadevi.
IUS-INFO
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
