Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) je presojalo ravnanje Italije s štirimi državljani Tunizije v nastanitvenem centru za migrante na italijanskem otoku Lampedusa.
Pritožniki so v zadevi J. A. in drugi proti Italiji zatrjevali kršitev 3. in 5. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) ter 4. člena Protokola št. 4 k EKČP. Z obale Tunizije so se 15. oktobra 2015 s čolni odpravili prečkat Sredozemsko morje proti Italiji. Po nekaj urah so doživeli nesrečo, rešila pa jih je italijanska ladja, ki jih je odpeljala na Lampeduso. Tam so jih najprej zdravniško pregledali in oskrbeli, nato pa so opravili identifikacijske postopke. Trdili so, da so ob prihodu sicer dobili letak z osnovnimi informacijami o nadaljnjih postopkih, vendar pa mnogi vsebine niso razumeli niti niso dobili priložnosti stopiti v stik z organi, ki so bili odgovorni za odločanje o njihovi nadaljnji usodi. V migrantskem centru Lampedusa so namreč ostali 10 dni, razmere v centru pa so opisali kot nečloveške in ponižujoče. Navedli so, da v tem obdobju niso mogli zakonito zapustiti centra in da so to nekajkrat storili tako, da so šli skozi odprtino v ograji, ki je obdajala center.
Po desetih dneh, 26. oktobra, so jih zbudili, preiskali in odpeljali na letališče, kjer so jim v podpis izročili papirje, katerih vsebine domnevno niso razumeli in za katere so pozneje ugotovili, da gre za odredbe o zavrnitvi vstopa v Italijo, ki jih je izdala policijska uprava v Agrigentu. Po trditvah pritožnikov jim oblasti niso izročile kopije dokumentov, ki so jih morali podpisati. Vlada Italije je kasneje v postopku pred ESČP navajala, da so bile odredbe o zavrnitvi vstopa pravilno vročene pritožnikom, ki so podpisali potrdilo o prejemu in prejeli izvod odredb. Ko so pritožniki odredbe podpisali, so jih še enkrat preiskali, jim zvezali zapestja, zasegli mobilne telefone ter jih z letalom prepeljali z Lampeduse v Palermo. Tam so se srečali s predstavnikom tunizijskega konzulata, ki je zabeležil njihovo identiteto, nato pa so jih z letalom isti dan prisilno odpeljali nazaj v Tunizijo.
Razmere v begunskih sprejemnih centrih so že od vzpostavitve sistema pridržanja imigrantov predmet zanimanja javnosti in različnih organov, ki skrbijo za spoštovanje človekovih pravic. Gre namreč za obliko pridržanja izven kazenskega in prekrškovnega sistema, katerega cilj je zadržati tuje državljane pred vrnitvijo v domovino tako dolgo, kot je potrebno, da se omogočijo postopki identifikacije in izgona. Problem pa je, da je osebam, ki so že tako velikokrat v šoku od poti, ki jih je pripeljala tja, ter ne poznajo jezika, na ta način de facto odvzeta prostost. V različnih poročilih organov, ki so si razmere na Lampedusi ogledali v živo in ki jih je ESČP vzelo za relevanten vir pri svoji odločitvi, je izpostavljen problem nedorečenosti pravne narave sprejemnih centrov. Če se na eni strani zdi, da gre za humanitarne centre za prvo pomoč, kjer se prosilcem za azil zagotavljajo pomoč, informacije in dejavnosti prvega sprejema, se na drugi strani izvajajo identifikacijski in policijski postopki, ki vključujejo identifikacijsko fotografiranje in odvzem prstnih odtisov, takšni postopki pa pomenijo, da je migrantom prepovedano zapustiti center do njihovega zaključka. Na Lampedusi pa jim tudi po koncu identifikacije ne dovolijo zapustiti centrov, po trditvah pristojnih naj bi bil razlog potencialno motenje turistov, kar bi škodovalo priljubljenosti otoka. Izpostavljene so bile tudi izjemno slabe prostorske in higienične razmere kot posledica prenatrpanosti. Problem je namreč bil, da je bil center na Lampedusi zamišljen kot prva vstopna točka, kjer se prispelim pomaga z nujno medicinsko pomočjo ter se jih identificira, zapiše pa se tudi razlog za njihov prihod – ali gre za begunce pred nasiljem ali vojno v njihovi državi, ki bodo zaprosili za azil, ali gre za ekonomske migrante. Čim prej za tem naj bi torej stekli postopki premestitve v primernejše centre, vendar pa je zaradi prevelikega pritoka ljudi prihajalo do zamud.
Štirje pritožniki so posledično preživeli 10 dni v prostorih, ki niso bili mišljeni za nastanitev za več kot 48 ur, z omejeno svobodo in brez vsakršne zasebnosti ali osnovne higiene. Na podlagi tega so pred ESČP zatrjevali kršitve več določb EKČP.
3. člen EKČP
Vsebina tega člena prepoveduje mučenje ter nehumano in ponižujoče ravnanje. Pritožniki so se sklicevali na prej omenjena poročila, ki so bila posredovana italijanski vladi in iz katerih je jasno razvidno, da so razmere v centru na Lampedusi ocenjene kot povsem neprimerne. V primeru konkretnega centra se je vmešala celo Svetovna organizacija proti mučenju, vendar kljub priporočilu Italiji, naj sprejme potrebne ukrepe za zagotovitev ustreznih pogojev za sprejem prosilcev za azil in migrantov z neurejenim statusom, razmere v centru za pridržanje priseljencev ostajajo kritične. Z upoštevanjem vseh teh dokazov iz različnih virov, dejstva, da italijanska vlada ni predstavila nobenih konkretnih dokazov o ustreznosti pogojev v centrih, ter izpostavljene sodne prakse ESČP o absolutni naravi 3. člena EKČP (tudi še tako težke razmere zaradi prevelikega števila priseljencev ne morejo zmanjšati obveznosti države v okviru tega člena), je ESČP ugotovilo kršitev 3. člena s strani Italije.
5. člen EKČP
Pritožniki so zatrjevali, da jim je bila odvzeta prostost med njihovim bivanjem v centru na Lampedusi brez kakršne koli jasne in dostopne pravne podlage in da je bilo zato nemogoče izpodbijati zakonitost njihovega odvzema prostosti. Sklicevali so se na prvi, drugi in četrti odstavek 5. člena, ki določajo, da ima vsakdo pravico do svobode in osebne varnosti, razen v primerih in po postopkih, ki jih določa zakon, tak primer pa je tudi prijetje ali pridržanje osebe, da se prepreči njen nezakonit vstop v državo. Vsak, ki je pridržan, mora biti v jeziku, ki ga razume, obveščen o razlogih za svoje pridržanje in mora imeti možnost, da o zakonitosti njegovega pridržanja odloča sodišče. Vlada je v odgovoru navedla, da pritožnikom ni bila odvzeta prostost, ampak je bila le omejena zaradi potreb javnega interesa, povezanih s postopki identifikacije in premestitvijo migrantov. ESČP je poudarilo, da sta v 5. členu omenjena principa zakonitosti in prepovedi arbitrarnosti izjemno pomembna in povezana. V mislih je treba imeti, da tudi če pripor izpolnjuje pogoj zakonitosti (pripor migrantov med preverjanjem izpolnjevanja pogojev za vstop), pa prepoved arbitrarnosti pomeni, da mora biti takšno pridržanje izvedeno v dobri veri, da mora biti tesno povezano z namenom preprečevanja nepooblaščenega vstopa osebe v državo ter da morajo biti kraj in pogoji pridržanja ustrezni. Ti pogoji niso bili izpolnjeni, poleg tega pa je ESČP ugotovilo tudi, da v času pridržanja pritožnikov ni bilo nacionalne zakonske podlage, ki bi urejala pridržanje tujcev v centru na Lampedusi, ter tako ugotovilo kršitev 5. člena EKČP.
4. člen Protokola št. 4 k EKČP
Pritožniki so zatrjevali, da so bili podvrženi kolektivnemu izgonu, brez možnosti, da bi izpodbijali odredbo o izgonu ali dobili kopijo le-te. Kolektivni izgon, ki je prepovedan s 4. členom Protokola št. 4, je treba razumeti kot vsak ukrep, ki tujce kot skupino prisili, da zapustijo državo, razen v primeru predhodne individualne obravnave posameznika. ESČP je ugotovilo, da v tem primeru ni bil opravljen noben individualen razgovor z organi, preden so pritožniki podpisali odredbe o zavrnitvi vstopa, katerih kopije niso prejeli. Poleg tega je z upoštevanjem dejstva, da so bili pritožniki iz centra odpeljani isti dan po podpisu odredbe, zaključilo tudi, da v okoliščinah primera niso imeli možnosti pritožbe zoper odredbo o zavrnitvi vstopa. ESČP je tako ugotovilo, da je prišlo do kršitve omenjenega člena Protokola št. 4, saj individualne okoliščine vsakega posameznika pri postopku odločanja o zavrnitvi vstopa niso bile ustrezno upoštevane.
IUS-INFO
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
