Višje sodišče je zvišalo denarno kazen, pri čemer je upoštevalo težo in način storitve kaznivega dejanja, spregledalo pa ni niti dejstva, da je bilo kaznivo dejanje storjeno iz koristoljubja.
Okrožno sodišče v Mariboru je obdolženca spoznalo za krivega kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje po šestem v zvezi s tretjim odstavkom 308. člena > Kazenskega zakonika (KZ-1). Izreklo mu je tri leta zapora in denarno kazen 10 dnevnih zneskov po 15,00 EUR, torej 150 EUR, ki jo mora plačati v treh mesecih po pravnomočnosti sodbe. Če obdolženec denarne kazni ne bo plačal in je ne bo mogoče niti prisilno izterjati, mu grozi zapor v trajanju do šestih mesecev. Obdolžencu je bila po 48.a členu KZ-1 izrečena tudi stranska kazen izgona tujca iz države za čas petih let, pri čemer se čas, prebit v zaporu, ne všteva v čas trajanja te kazni.
Okrožna državna tožilka se je zoper sodbo pritožila in zahtevala, da se obdolžencu izrečeta kazen tri leta in osem mesecev zapora ter denarna kazen 66 dnevnih zneskov po 15,00 EUR, kar naj bi obdolženec plačal v roku treh mesecev po pravnomočnosti sodbe.
Višje sodišče je s sodbo III Kp 72911/2022 pritožbi delno ugodilo.
Najprej se je ustavilo pri navedbah tožilke, da je sodišče prve stopnje dalo prevelik poudarek olajševalnim okoliščinam primera in povsem prezrlo obteževalne okoliščine, zaradi česar je obdolžencu dosodilo prenizko kazen. Obdolženec je namreč storil kaznivo dejanje v kvalificirani obliki. V tovornem delu vozila Citroen Jumper, ki je namenjen zgolj prevozu tovora in nima vgrajenih sedežev ter varnostnih pasov, je prevažal 23 tujcev, s čimer je ogrozil njihovo življenje in zdravje. To dejanje kaže visoko stopnjo kazenske odgovornosti in nevarnosti, saj gre za kaznivo dejanje, pri katerem storilec izkorišča življenjsko stisko ilegalnih prebežnikov, zato da sebi pridobi protipravno premoženjsko korist.
Pritožbeno sodišče je poudarilo, da posebni minimum očitane kvalificirane oblike kaznivega dejanja znaša tri leta zapora, da pa bi sodišče prve stopnje lahko to kazen zaradi priznanja krivde skladno z 2. točko drugega odstavka 51. člena KZ-1 omililo do treh mesecev zapora. Poudarilo je, da sodišče prve stopnje utemeljeno ni uporabilo omilitvenih določil, temveč je obdolžencu tudi po presoji pritožbenega sodišča izreklo po višini povsem ustrezno, četudi zakonsko predpisano najnižjo zaporno kazen treh let.
Tudi višje sodišče sledi navedbam zagovornika obtoženega, da gre glede na dosedanjo nekaznovanost obdolženca očitno zgolj za enkratno epizodo v njegovem življenju, na kar kaže tudi njegova izjava na naroku za izrek kazenske sankcije, da kaj takega ne bo nikoli več storil ter da želi delati in čim prej videti svojo družino. Pritožbeno sodišče meni, da je sodišče prve stopnje med olajševalne okoliščine utemeljeno štelo tudi dejstvo, da je obdolženec dolžan preživljati petmesečno hčerko. Ob upoštevanju navedenih okoliščin tako glede teže dejanja in samega načina storitve kaznivega dejanja kot glede subjektivnih okoliščin na strani obdolženca ugotovljenih na prvi stopnji je tudi pritožbeno sodišče mnenja, da izrečena zaporna kazen v trajanju treh let povsem ustreza smislu tako generalne kot specialne prevencije.
Je pa pritožbeno sodišče delno ugodilo pritožbi državne tožilke in zvišalo denarno kazen, pri čemer se je sklicevalo na ugotovljene okoliščine, ki se nanašajo na samo težo kaznivega dejanja in način njegove storitve. Ne gre namreč prezreti, da je bilo kaznivo dejanje storjeno iz koristoljubnosti, pri čemer je obdolženec prevažal kar 23 državljanov Indije, zaradi česar je v skladu s šestim odstavkom 308. člena KZ-1 kot obligatorno primerno izreči denarno kazen. To je višje sodišče zvišalo na 36 dnevnih zneskov po 15,00 EUR, kar skupno znese 540,00 EUR. V presežku, ko se državna tožilka zavzema za še višjo denarno kazen, sodišče pritožbi ni ugodilo.
Pripravila: mag. Jasmina Potrč
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
