Vrhovno sodišče se je v kompleksni kazenski zadevi, v kateri je bilo več oseb spoznanih za krive kaznivih dejanj nedovoljenega sprejemanja daril oziroma nedovoljenega dajanja daril ter obsojenih na kazen zapora ter plačilo denarne kazni, pri odločanju o zahtevi o varstvu zakonitosti med drugim opredelilo tudi do videokonferenčnega zaslišanja priče.
V sodbi I Ips 11063/2016 je Vrhovno sodišče najprej odgovarjalo na navedbe zagovornika obsojenega v zahtevi za varstvo zakonitosti glede zaslišanja priče F. F., ki naj bi bilo opravljeno v nasprotju s šestim odstavkom 244.a člena > Zakona o kazenskem postopku (ZKP).
Sodišče je ugotovilo, da je imela priča v času predvidenega zaslišanja stalno prebivališče v Združenih državah Amerike, kjer se je tudi dejansko nahajala. Sodišče prve stopnje je po predvideni diplomatski poti pristojnim organom ZDA poslalo prošnjo za videokonferenčno zaslišanje priče prek mednarodne pravne pomoči, Urad državnega tožilstva ZDA pa je upoštevaje tedanje epidemiološke razmere v zvezi s covidom-19 v Kaliforniji, kjer živi priča, sporočil, da zaslišanje priče v prostorih oziroma ob navzočnosti pristojne osebe pristojnega organa zaprošene države ni mogoče. Predlagal je, da priča poda izjavo na svojem domu prek ustrezne videokonferenčne platforme, zaradi česar je sodišče zaslišanje opravilo prek enkriptiranega spletnega portala oziroma vmesnika join.sodisce.si. O tem so bili pristojni organi ZDA predhodno seznanjeni in niso imeli nobenih zadržkov. Ameriški pravosodni organi so v korespondenci s slovenskim sodiščem potrdili identiteto priče, bivajoče na znanem naslovu v ZDA, hkrati pa se je priča pred zaslišanjem ustrezno legitimirala ter pokazala potni list in kartico rezidenstva. Na naroku za zaslišanje priče so bili navzoči zagovorniki prvih treh obsojenih, četrti obsojeni in državni tožilec, priči pa sta postavljala vprašanja le predsednica senata in državni tožilec, obsojeni vprašanj niso imeli, zagovorniki pa vprašanj niso želeli podati, sklicujoč se na kršitve pri izvedbi zaslišanja.
Vrhovno sodišče je kot primarno podlago za izvedbo videokonferenčnega zaslišanja navedlo 6. člen Sporazuma o medsebojni pravni pomoči med EU in ZDA (BUS3PP) ter subsidiarno določbe ZKP. S tem, ko je nižje sodišče kot pristojni organ podalo ustrezno zaprosilo ZDA za mednarodno pravno pomoč skladno z zakonom (515. člen ZKP), je bila zagotovljena pravna podlaga za uporabo 244.a člena ZKP. Dejstvo, da je priča v času zaslišanja, ki ga je zaznamovala pandemija covida-19, skrbela za 95-letno gospo, je višje sodišče prepoznalo kot podlago za izvedbo videokonferenčnega zaslišanja (upravičen razlog, ki je priči onemogočal prihod na slovensko sodišče – tako 4. točka drugega odstavka 244.a člena ZKP). Vrhovno sodišče je tako navedbo vložnika, da pogoja za takšno zaslišanje nista bila podana, zavrnilo: priča namreč zaradi pandemije ni mogla priti na zaslišanje v Slovenijo, poleg tega je skrbela za starejšo osebo, zaslišanje pred pravosodnimi organi v ZDA pa ni bilo mogoče prav tako zaradi pandemije.
Glede ugotavljanja pričine identitete je sodišče ugotovilo, da je bilo opravljeno na neposredni način, kot ga ureja šesti odstavek 244.a člena ZKP. Ugotovilo je, da je sodišče prve stopnje pričo identificiralo s pregledom osebnih dokumentov, ki ju je priča predložila sodišču in v katera je omogočila vpogled tudi ob samem zaslišanju. Dodatno je poudarilo, da je bilo ob zaslišanju priče v procesni fazi preiskave navzočih pet oseb, vključno z obsojenim D. D., ki je bil kot komercialist družbe A., d.o.o., dolga leta podrejen priči. Identiteta priče je bila torej ugotovljena po njenem prebivališču v ZDA, pregledu osebnih dokumentov in še dodatno na podlagi dejstva, da so bili prej našteti procesni udeleženci navzoči pri zaslišanju priče v preiskavi. Nihče od omenjenih ni zatrjeval, še manj izkazal, da na glavni obravnavi zaslišana priča, pri čemer je šlo za drugo zaslišanje priče pred sodiščem, ni bila F. F., zato pomislekov o identiteti priče ni.
Po presoji Vrhovnega sodišča v dani procesni situaciji zaradi nenavzočnosti pristojne osebe res ni prišlo do striktne uporabe šestega odstavka 244.a člena ZKP, vendar pa ta pomanjkljivost ni vplivala na zakonitost samega zaslišanja priče kot procesnega dejanja. Odstop od sicer zavezujoče določbe šestega odstavka 244.a člena ZKP je bil izjemoma, vendar razumno utemeljen v izrednih razmerah zaradi pandemije nalezljive bolezni covid-19, ne pa v arbitrarnih stališčih ali ravnanjih sodišča prve stopnje ali pravosodnih organov ZDA. V teh (neponovljivih) okoliščinah je bilo namenu šestega odstavka 244.a člena ZKP zadoščeno z identifikacijo priče F. F. tako v predhodni komunikaciji z ameriškimi organi kot s preverjanjem njene identitete v postopku pred sodiščem prve stopnje.
Skladno s šestim odstavkom 244.a člena ZKP je na kraju, kjer se nahaja priča, zaslišana po videokonferenci, lahko navzoč tudi zagovornik. Zaradi pandemije sodišče prve stopnje navzočnosti zagovornika resda ni omogočilo, ni pa zaradi te opustitve bila prekršena pravica do obrambe. Vrhovno sodišče je v preteklosti že odločilo (npr. sodba VSRS I Ips 8087/2010-91), da navzočnost zagovornika prav tam, kjer se priča nahaja, ni obvezna, predvsem pa navzočnost zagovornika ni namenjena izvajanju pravice do obrambe, saj je ta zagotovljena že s prisotnostjo obtoženca in zagovornika na glavni obravnavi ter z možnostjo postavljanja vprašanj priči. Opredelilo se je, da je navzočnost zagovornika na kraju zaslišanja namenjena nadzoru nad pravilnostjo poteka zaslišanja in verodostojnostjo izpovedbe priče ter da obramba z navedbami, da ni mogla preveriti, ali je priča uporabljala zapiske in ali se je v zvezi z odgovori s kom posvetovala, verodostojnosti priče ni okrnila.
Poleg tega je Vrhovno sodišče poudarilo, da iz prakse Evropskega sodišča za človekove pravice in tudi iz prakse Vrhovnega sodišča izhaja, da kršitev pravice do obrambe oziroma zahteve po poštenem sojenju ni podana, kadar je obdolžencu (obrambi) vsaj enkrat v postopku omogočeno, da obremenilnim pričam zastavlja vprašanja, ko je seznanjen s tem, kar so priče povedale v njegovi odsotnosti, in ko ima učinkovite možnosti, da se na njihove izpovedbe odzove. Vložnik v zahtevi ni navajal, da tem kriterijem ne bi bilo zadoščeno.
Sodišče je ugotovilo, da vložnik z zahtevo za varstvo zakonitosti dejansko ne uveljavlja kršitev zakona, saj skozi vnašanje dvomov o verodostojnosti pričine izpovedbe nakazuje na nepravilno ugotovljeno dejansko stanje in s tem na razlog, iz katerega zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (drugi odstavek 420. člena ZKP). Ker kršitve iz prvega odstavka 420. člena ZKP, ki jih je mogoče uveljavljati z zahtevo za varstvo zakonitosti, v predmetni zadevi niso podane, je Vrhovno sodišče zahtevo zavrnilo kot neutemeljeno (prvi odstavek 425. člena ZKP).
Pripravila: mag. Jasmina Potrč
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
