Vrhovno sodišče je odločilo, da je ponovna uporaba informacij, ki so bile pridobljene tekom drugega postopka za istovrstno kaznivo dejanje zoper isto osebo, v katerem je bila ta že pravnomočno obsojena, ustavna in zakonita.
Okrajno sodišče v Ljubljani je obsojeno A. A. spoznalo za krivo dveh kaznivih dejanj odvzema mladoletne osebe po prvem odstavku 190. člena > Kazenskega zakonika (KZ-1). Med postopkom je bilo ugotovljeno, da je obsojena dlje časa zlonamerno onemogočala stike očetu in da otrok ni ustrezno pripravila na srečanje z njim. V postopku je sodišče upoštevalo tudi izvedeniška mnenja o obsojeni in o otrocih, ki so bila pridobljena tekom drugega kazenskega postopka, v katerem je A. A. že bila pravnomočno obsojena za istovrstno kaznivo dejanje.
Obsojenkin zagovornik je vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakonika, določb kazenskega postopka in kršitve ustavno zagotovljenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter zahteval, da obsojenko oprostijo, oziroma podredno, da se sodba razveljavi in vrne v ponovno odločanje.
Vrhovno sodišče se je v sodbi I Ips 47085/2015 najprej dotaknilo vprašanja zastaranja kaznivega dejanja »odvzema mladoletne osebe« po 190. členu KZ-1. Strinjalo se je z razlogovanjem nižjih sodišč, da je to kaznivo dejanje v vseh izvršitvenih oblikah trajajoče kaznivo dejanje in da pri teh rok za zastaranje kazenskega pregona načeloma začne teči, ko je kaznivo dejanje materialno dokončano, tj. s trenutkom prenehanja protipravnega stanja. Opozorilo pa je, da v konkretnem primeru, ko sta oškodovanca mladoletni osebi, skladno s tretjim odstavkom 90. člena KZ-1 rok za zastaranje kazenskega pregona pri kaznivih dejanjih zoper zakonsko zvezo, družino in mladino (otroke), izvršenih proti mladoletni osebi, začne teči šele s polnoletnostjo oškodovancev. Zato ni mogoče govoriti o zastaranju kazenskega pregona v preučevani zadevi.
Zagovornik je med drugim navajal, da se je sodišče v zvezi s kaznivima dejanjema po 190. členu KZ-1 kljub izbrisu prejšnje obsodbe na več mestih izpodbijane sodbe sklicevalo na izvedene dokaze v prejšnji zadevi. Opozoril je, da je sodišče dolžno presojati ravnanja obsojenke tempore criminis, ne pa obrazložitve sodbe opirati na dejansko stanje in trditve iz prejšnjih kazenskih sodb.
Glede navedenega je Vrhovno sodišče najprej opozorilo na načelo iskanja resnice v kazenskem postopku (prvi odstavek 17. člena > Zakona o kazenskem postopku (ZKP)) in načelo proste presoje dokazov (prvi odstavek 18. člena ZKP). Sodišče prosto odloča o tem, katera dokazna sredstva uporabiti oziroma katere dokaze izvesti, ne sme pa se opirati na nedovoljene dokaze. V preučevanem primeru se je sodišče oprlo na izvedeniška mnenja. Izvedenec je tisti udeleženec postopka, ki sodišču pomaga pri ugotavljanju dejstev, kadar je za to potrebno strokovno znanje, ki ga sodnik nima, izvedeniško delo (izvid in mnenje) pa se šteje za dokazno gradivo. Izjava izvedenca se iz spisa izloči le v določenih primerih, preučevana zadeva pa ni tak primer.
Vrhovno sodišče se tudi ne strinja z razlago zagovornika, da naj se zaradi pravil o zakonski rehabilitaciji (82. člen KZ-1) mnenja izvedenca psihiatrične stroke, ki so bila pridobljena v drugem, preteklem kazenskem postopku, ne bi smela (ponovno) obravnavati. Sodišče poudarja, da pravila o zakonski rehabilitaciji nimajo takšnega učinka, za kakršnega se zavzema zagovornik. Ponovna uporaba osebnih podatkov, na katerih temelji že izbrisana kazenska obsodba, namreč ne pomeni pripisovanja (novih) pravnih posledic ravnanju, ki je bilo predmet presoje v izbrisani kazenski sodbi. Skladno z izhodišči za presojo posegov v pravico do zasebnega življenja pri zbiranju in obdelovanju občutljivih zdravstvenih podatkov o duševnem zdravju Vrhovno sodišče ugotavlja, da obstaja ustrezna in zadostna pravna podlaga za (ponovno) uporabo občutljivih podatkov, zbranih v prejšnjem kazenskem postopku. Sodišča namreč te podatke hranijo in obdelujejo kot del sodnega spisa tudi po pravnomočnosti sprejete odločitve, Vrhovno sodišče pa po preučitvi zadeve ni našlo nobene ovire, da se v preteklem postopku pridobljena mnenja (in s tem občutljivi osebni podatki) ne uporabijo za potrebe drugega kazenskega postopka.
Vrhovno sodišče je poudarilo, da občutljiva narava zdravstvenih podatkov narekuje skrbno presojo namena, za katerega (naj) se podatki pridobijo in obdelujejo, ta presoja pa mora izhajati iz pravnih in dejanskih okvirov kazenske zadeve, v kateri se podatki obdelujejo. Poudarilo je, (1) da ponovna uporaba preteklih izvedenskih mnenj za potrebe novega kazenskega postopka ni »samodejna« in je predmet skrbne sodne presoje, ali dokazovanje v novi kazenski zadevi nujno zahteva ponovno uporabo prej zbranih občutljivih osebnih podatkov; (2) da uporaba zbranih podatkov za nove namene ne nasprotuje prvotnemu namenu, za katerega so bili zbrani; (3) da je tudi ob ponovni uporabi zagotovljena enakovredna stopnja varstva zaupnosti ponovno uporabljenih občutljivih podatkov v izvedenskih mnenjih; (4) da imajo ob ponovni uporabi podatkov prizadeti posamezniki možnost doseči popravek uporabljenih podatkov, da se zagotovijo njihova ažurnost, točnost in zanesljivost.
Pomembno je, da je sodišče po preteklih izvedenskih mnenjih poseglo zaradi priprave novih, za predmetno kazensko zadevo pomembnih izvedenskih mnenj. Pretekla izvedenska mnenja so torej kvečjemu del na novo odrejenega izvedenskega dela za potrebe odločanja o kazenski zadevi z drugačnimi časovnimi, dejanskimi in pravnimi dimenzijami. Pridobitev mnenj iz prejšnjih postopkov je utemeljena v dokaznih in spoznavnih potrebah novega kazenskega postopka, v katerem se obravnava aktualna kazenska zadeva. Namen ponovne uporabe v preteklosti zbranih podatkov je bil torej identičen, ob enaki zakonski podlagi pa je bila zagotovljena tudi enaka stopnja varstva pred zlorabo ob njihovi ponovni uporabi. Prav tako je sodišče prepoznalo dolžnost poskrbeti za točnost, popolnost, posodobljenost in zanesljivost podatkov, ki jih pretekla izvedenska mnenja vsebujejo, zato je obsojenki in mladoletnima oškodovancema omogočilo, da k ažurnosti in zanesljivosti osebnih podatkov prispevajo tudi sami (tretji odstavek 12.a člena > Zakona o sodiščih (ZS)), in sicer tako, da se udeležijo pregleda pri izvedencih. Ker obsojenka, zaradi njene odločitve pa tudi mladoletna otroka v novem postopku niso želeli na razgovor k izvedencu, je sodišče imelo na voljo zgolj pretekla izvedenska mnenja.
Na tem mestu je sodišče še dodalo, da je obsojenka nasprotovala izdelavi psihiatričnega izvedenskega mnenja tako zase kot za oba otroka, saj naj bi to pomenilo poseg v ustavne pravice posameznika. Pregled pri psihiatričnem izvedencu naj bi bil po njenem poseg v ustavno varovano nedotakljivost človekove telesne in duševne celovitosti, saj sodelovanje pri psihiatričnem pregledu pomeni razkritje najintimnejših potez posameznikove duševnosti.
Vrhovno sodišče je poudarilo, da iz novejše ustavnosodne presoje izhaja, da se zbiranje, obdelovanje in hramba osebnih podatkov presoja z merili pravice do informacijske zasebnosti (38. člena > Ustave RS). Tako je Ustavno sodišče ravnalo že v več primerih, npr. pri presojah ustavnosti trajanja hrambe profilov DNK in hrambe zdravstvenih podatkov kot dela arhivskega gradiva. Ustavno sodišče je zavzelo jasno stališče, da vsebine človekove pravice do informacijske zasebnosti iz prvega odstavka 38. člena Ustave sicer ni mogoče umetno ločevati od vsebine splošne pravice do varstva zasebnosti iz 35. člena Ustave niti od vsebin prostorske in komunikacijske zasebnosti iz prvega odstavka 36. člena in prvega odstavka 37. člena Ustave, hkrati pa ustavnih pogojev za dopustnost poseganja v različne vidike zasebnosti ni mogoče enačiti. Kriteriji za dopustnost posegov v informacijsko zasebnost iz prvega odstavka 38. člena Ustave so večinoma blažji, kot to velja za posege v prostorsko in komunikacijsko zasebnost. Ustavno najstrožji kriteriji pa morajo biti uporabljeni v primerih, v katerih se posamezni vidiki zasebnosti pri ocenjevanih preiskovalnih dejanjih neločljivo prepletajo.
V predmetni zadevi Vrhovno sodišče v ravnanju sodišča, ki je ob pomoči izvedencev zbiralo zdravstvene podatke o obsojenki in njenih otrocih, ni zaznalo prepleta z drugimi polji varstva zasebnosti, zato je očitke v zahtevi presojalo z merili 38. člena Ustave. Poudarilo je tudi, da je bilo zadoščeno načelu namenskega pridobivanja in obdelovanja občutljivih osebnih podatkov (prvi odstavek 38. člena Ustave), saj so bili v konkretni zadevi zdravstveni podatki zbrani na podlagi sodnih odločb – odredb o izvedenstvu, tako pridobljeni podatki pa se štejejo za dokazno gradivo v dokaznem postopku. Namen zbiranja podatkov je ugotavljanje dejstev, pomembnih za odločitev o kazenski zadevi, katere dejanski in pravni okvir v prvi vrsti določa obtožni akt.
Ker Vrhovno sodišče ni ugotovilo kršitve Ustave in ZKP, je zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrnilo.
Pripravila: mag. Jasmina Potrč
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
