So izogibanju plačevanja nadomestil za uporabo avtorskopravno varovanih vsebin šteti dnevi?

Prispevek obravnava predvsem tiste problematične situacije, do katerih prihaja, kadar je izračun višine nadomestila za uporabo varovanih vsebin določen v odvisnosti od obsega prihodkov, ki jih ustvarijo uporabniki. Ta t. i. prihodkovni model obračunavanja nadomestila v zvezi dejanji motiviranega izogibanja njegovemu plačevanju najpogosteje povezujemo z nesporočanjem realnih podatkov o ustvarjenih prihodkih, zakrivanjem identitete dejanskih prihodkovnih prejemnikov, veriženjem subjektov, ki sodelujejo v procesu komercializacije ali trženja, vse z namenom zabrisovanja sledov o ustvarjenih prihodkih, predvsem pa s sklicevanjem na zaupno naravo oziroma t. i. poslovno skrivnost teh in podobnih podatkov, pomembnih za izračun in zbiranje nadomestila.

V zvezi s slednjim je bilo v zadnjem obdobju nekaj dogodkov, ki ustrezajo organizacijam, ki skrbijo za interese avtorjev in drugih imetnikov pravic ter predstavljajo v njihovem boju zoper prej omenjene zlorabe pomemben korak naprej. Tako je bila z Direktivo 2019/790 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. aprila 2019 o avtorski in sorodnih pravicah na enotnem digitalnem trgu in spremembi direktiv 96/9/ES in 2001/29/ES (v nadaljevanju: Direktiva (EU) 2019/790), ki je bila z novelo ZASP-I² nedavno prelita v Zakon o avtorski in sorodnih pravicah (ZASP),³ na ravni Evropske unije ne le prepoznana, pač pa tudi jasno izražena potreba, da se v korist imetnikov avtorske in sorodnih pravic dodatno specificirajo dolžnosti uporabnikov v zvezi z evidentiranjem in sporočanjem podatkov, relevantnih za določitev tako njihovih prihodkov kot posledično tudi prihodkov avtorjev in imetnikov sorodnih pravic. Enako pomembna, če ne še pomembnejša, pa je sodba Sodišča Evropske unije (SEU), sprejeta v zadevi Ametic, št. C-263/2 z dne 8. septembra 2022. S to sodbo je SEU pravico kolektivnih organizacij do pridobivanja oziroma bolje rečeno odkrivanja relevantnih poslovnih podatkov in informacij, od katerih je odvisna višina nadomestila za uporabo varovanih del, prvič povsem jasno postavilo nad pravico subjektov na uporabniški strani sklicevati se na poslovno skrivnost tovrstnih podatkov in s tem izogibati se razkritju njihove vsebine. Poglejmo si oboje nekoliko podrobneje.

Z zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o avtorski in sorodnih pravicah, novelo ZASP-I, ki je pričela veljati in se uporabljati 26. oktobra 2022, so bila skladno s smernicami iz Direktive (EU) 2019/790 bistveno spremenjena določila 82. člena ZASP. Dve nekdaj kratki, lapidarni določili omenjenega člena, ki sta uzakonjali le temeljni uporabnikovi dolžnosti v zvezi z evidentiranjem prihodkov, tj. dolžnosti voditi ustrezne knjige ali drugo evidenco o ustvarjenih prihodkih in omogočiti avtorju ali drugemu imetniku vpogled v to evidenco ter mu pošiljati o tem ustrezna poročila, sta z novelo prerasli v vsebinsko bogat devetodstavčni člen, ki poleg razširjenih obveznosti vodenja evidence in poročanja o ustvarjenih prihodkih vsebuje tudi nekatera druga pomembna določila. Izstopajo zlasti:

1. izrecna dolžnost uporabnikov najmanj enkrat letno poročati avtorju ne le o načinih uporabe dela, pač pa, kar je še pomembnejše, tudi o prihodkih, doseženih z uporabo dela, vključno s prihodki od trženja blaga ali storitev, ki vsebujejo to delo,⁴

2. pravica avtorja, da pravkar omenjene podatke pridobi tudi od uporabnikovega sopogodbenika, kar med drugim vključuje avtorjevo možnost zahtevati kontaktne podatke takih oseb,⁵ in

3. določilo, da so nične vse pogodbene določbe, ki v škodo avtorjev nasprotujejo določbam tega člena.⁶

Smisel predstavljenih sprememb razkrivajo uvodne izjave Direktive (EU) 2019/790 od št. 72 do 75. Ratio legis je mogoče strniti v stališče, da je za zagotovitev primernega plačila avtorjem in imetnikom sorodnih pravic nujno treba enim in drugim omogočiti dostop do ustreznih in predvsem natančnih informacij o ekonomski vrednosti njihovih pravic. Česar pa ni mogoče zagotoviti, če tovrstne informacije niso tekoče posodobljane, aktualizirane in celovite, tj. take, ki zajemajo vse vire prihodkov, vključno s prihodki od prodaje. Zato je treba, vse dokler poteka izkoriščanje varovanih vsebin, imetnikom pravic zagotoviti informacije tako o vseh načinih izkoriščanja teh vsebin kakor tudi o vseh prihodkih, ustvarjenih z njihovo uporabo kjerkoli po svetu. In to neodvisno od okoliščin, kdo konkretno, primarni pridobitelji pravic ali kateri od njihovih pravnih naslednikov, izkorišča varovane vsebine v zameno za plačilo in iz tega naslova ustvarja prihodke. Vsi, eni in drugi, so dolžni razkriti te informacije in jih posredovati avtorjem in drugim imetnikom pravic, in to v primernih časovnih intervalih ter na način, ki je pregleden in (vsakomur) razumljiv.

Res je sicer, da področje kolektivnega upravljanja avtorske in sorodnih pravic ureja poseben, specialen predpis, tj. Zakon o kolektivnem upravljanju avtorske in sorodnih pravic (ZKUASP).⁷ A nobenega dvoma ni, da so predstavljene zakonske spremembe neposredno uporabljive tudi na tem področju. Kolektivna organizacija, ki je po zakonu upravičena in dolžna upravljati pravice, ki se uveljavljajo obvezno kolektivno, ima namreč značaj kolektivnega avtorja (in imetnika sorodnih pravic) z vsemi značilnostmi in prerogativi, ki pritičejo slednjim.⁸ Zato sme in mora za račun in v korist avtorjev (in imetnikov sorodnih pravic) opravljati vsa dejanja in uveljavljati vse z zakonom in drugimi predpisi zagotovljene pravice avtorjev, vključno s pravicami, ki se nanašajo na dolžno evidentiranje prihodkov in poročanje, ki in kakor so definirane z novelo ZASP-I. Toliko bolj, ker ZKUASP o pravicah avtorja (in imetnika sorodnih pravic) te vrste oziroma vsebine nima posebnih določb.⁹

Na abstraktni ravni torej velja, da sme avtor ali imetnik sorodnih pravic oziroma v primeru pravic, ki se upravljajo obvezno kolektivno, organizacija za kolektivno upravljanje teh pravic zahtevati od kateregakoli uporabnika konkretne, natančne in ažurirane podatke tako o uporabi varovanih vsebin in prihodkih, ustvarjenih iz tega naslova, kakor tudi o identiteti vseh subjektov, ki ustvarjajo ali bi utegnili ustvarjati tovrstne prihodke. To pomeni, da imata avtor oziroma kolektivna organizacija od uveljavitve novele ZASP-I izrecno, docela izčiščeno in hkrati pomensko nesporno materialnopravno podlago, da v primeru, ko za obračun dolžnega nadomestila potrebujeta podatke o prihodkih, ustvarjenih z uporabo varovanih vsebin v nekem časovnem intervalu, tovrstnih podatkov pa v roku ali na zahtevo ne prejmeta (ali pa utemeljeno dvomita o njihovi resničnosti), zahtevata razkritje oziroma predložitev teh podatkov preko sodišča. Tožba, ki bo v takem primeru prišla v poštev, bo po vsej verjetnosti stopničasta¹⁰ (182.a člen Zakona o pravdnem postopku (ZPP)).¹¹ V prvi fazi bo obsegala le zahtevek za posredovanje verodostojnih računovodskih podatkov o ustvarjenih prihodkih oziroma o identiteti subjektov, preko katerih se ti dejansko ustvarjajo.¹² V drugem koraku, ki bo nastopil po razkritju oziroma prejemu relevantnih podatkov in informacij, bo sledila postavitev drugega tožbenega zahtevka v obliki konkretiziranega denarnega petita.

Vprašanje, ki se zastavlja na tej točki, je, kaj bi se zgodilo, če bi se uporabniki avtorskih del oziroma predmetov sorodnih pravic v sodnem postopku sklicevali na zaupnost lastnih računovodskih podatkov ali informacij o identiteti tretjih oseb, ki sodelujejo v procesu ustvarjanja prihodkov, in uveljavljali v zvezi z njimi ugovor poslovne skrivnosti. Ta ugovor je v praksi pogost, saj uporabniki, do neke mere razumljivo, ne pa tudi objektivno upravičljivo, neradi razkrivajo prihodke, ustvarjene z uporabo varovanih vsebin. Deloma zato, ker nadomestila, ki bi jih bili dolžni plačati na temelju teh podatkov, po naravi stvari bremenijo stroškovno plat njihovega poslovnega modela. V določeni meri pa tudi zato, ker teh prihodkov pogosto ne ustvarjajo sami, temveč preko tretjih bolj ali manj povezanih subjektov, ki sami ne želijo razkrivati podatkov o lastnem poslovanju oziroma jih vrednotijo kot poslovno skrivnost.

Jasen odgovor na zastavljeno vprašanje ponuja odločitev SEU v zadevi Ametic. S to sodbo (objavljena je bila proti koncu leta 2022) je omenjeno sodišče odločilo o predlogu vrhovnega sodišča Kraljevine Španije za predhodno odločanje, ki se je primarno nanašal na upravljanje nadomestila za privatno in drugo lastno reproduciranje. Pri tem je eno od zastavljenih vprašanj naslavljalo prav tematiko upravičenosti organizacije za upravljanje pravic intelektualne lastnine zahtevati dostop do računovodskih podatkov in informacij, ki jih potrebuje za izvajanje svojih pooblastil na področju zbiranja nadomestil za uporabo varovanih vsebin in odločanja o morebitni oprostitvi te dolžnosti. Ost presoje SEU v pravkar predstavljenem oziru je bila osredinjena zlasti na dopustnost uporabe ugovora zaupnosti (skrivnosti) poslovnih knjig oziroma listin, določenega z nacionalnim pravom...

Nadaljevanje članka za naročnike >> Tilen Tacol, So izogibanju plačevanja nadomestil za uporabo avtorskopravno varovanih vsebin šteti dnevi?
>> ali na portalu Pravna praksa, št. 11-12, 2023

>> Še niste naročnik? Preverite uporabniške pakete!
----------------------------------------------------------