S sodbo z dne 15. 12. 2022 je Evropsko sodišče za človekove pravice (v nadaljevanju: ESČP) ugodilo pritožbi gospoda Rutarja in družbe pritožnice Rutar Marketing d.o.o. proti Sloveniji ter ugotovilo kršitev prvega odstavka 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (EKČP).
Leta 2018 je tržni inšpektorat začel prekrškovni postopek zoper družbo pritožnico in upravni postopek zoper pritožnika. Družbi je bilo očitano kršenje Zakona o varstvu potrošnikov (ZVPot), natančneje določb o varovanju potrošnikov pred nepoštenimi poslovnimi praksami. Vir kršitve naj bi bila oglaševalska kampanja, s katero so ob odprtju nove trgovine v promocijskem katalogu oglaševali izdelke po promocijskih cenah. Cene so bile primerjane s priporočeno ceno dobaviteljev in ne z dejanskimi cenami, po katerih so se izdelki prodajali pred omenjeno akcijo. Tržni inšpektorat je ugotovil, da je primerjava cen kot metoda predstavitve cenovne ugodnosti povprečnega potrošnika zavedla ali bi lahko zavedla na misel, da kupuje izdelke v omejenem promocijskem obdobju po ceni, ki je nižja od običajne.
Pritožnika sta na Okrajno sodišče v Novi Gorici podala predlog, naj sodišče za predhodno odločanje zaprosi Sodišče EU (v nadaljevanju: SEU). Sklicevala sta se na sodno prakso avstrijskih in nemških sodišč, saj naj bi v primerljivih državah članicah tako oglaševanje bilo dovoljeno, in navedla, da tudi sodna praksa SEU dovoljuje primerjavo cen, če je jasno navedeno, katere cene se primerjajo. Presojala naj bi se torej primerjava promocijskih cen s priporočenimi cenami dobaviteljev ali proizvajalcev v skladu z določbami Direktive o nepoštenih poslovnih praksah. Sodnik Okrajnega sodišča v Novi Gorici je leto pozneje, avgusta 2019, izdal sodbo, s katero je zahtevo pritožnikov za sodno varstvo zavrnil. V obrazložitvi odločbe je bilo zapisano, da so bila v izdani odločbi prekrškovnega organa o prekršku zanesljivo in celovito ugotovljena vsa odločilna dejstva na podlagi zbranih dokazov. Novih dejstev in dokazov iz zahteve za sodno varstvo pa sodišče ni presojalo, saj sta bila pritožnika v teku prekrškovnega postopka poučena o obveznosti predložitve vseh dejstev v svojo korist, ker jih sicer pozneje v postopku ne bosta mogla več uveljavljati.
Zoper omenjeno sodbo sta pritožnika vložila ustavno pritožbo ter pri tem uveljavljala svojo ustavno pravico do enakega varstva pravic in pravico do poštenega sojenja iz 6. člena EKČP. Sodba okrajnega sodišča naj bi bila preslabo obrazložena, predvsem pa sta pritožnika izpostavila, da se sodišče ni opredelilo do argumentov glede predhodnega odločanja SEU. S sklicevanjem na sodno prakso Ustavnega sodišča in SEU sta trdila, da sodba v njuni zadevi krši 6. člen EKČP. Decembra 2019 je Ustavno sodišče s sklicevanjem na posamezne določbe 55.a in 55.b člena Zakona o ustavnem sodišču (ZUstS) ustavno pritožbo zavrglo. Omenjeni zakon namreč določa štiri primere posamičnih aktov, v katerih se šteje, da ne gre za kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, ki bi imela hujše posledice za pritožnika. Med njimi je tudi posamični akt, izdan v zadevah prekrškov. Kljub temu je v nadaljevanju ZUstS določeno, da se ustavna pritožba takega posamičnega akta sprejme v obravnavo, če gre za pomembno ustavnopravno vprašanje, ki presega pomen konkretne zadeve.
Vlada RS je kot argument v postopku pred ESČP navedla obsežno sodno prakso Ustavnega sodišča v zvezi z uporabo merila »pomembnega ustavnopravnega vprašanja«. Njeno stališče je bilo, da je bila odločitev Ustavnega sodišča o zavrženju pritožbe pravilna, saj ustavna pritožba ni vsebovala obrazložitve, katera pomembna ustavnopravna vprašanja bi moralo Ustavno sodišče razjasniti in zakaj ta primer presega njun lastni interes. ESČP je ta ugovor Vlade zavrnilo, saj je po analizi predstavljene sodne prakse in ZUstS presodilo, da dejstvo, da pritožnik ni izrecno izpostavil pomembnega ustavnopravnega vprašanja, še ne pomeni, da Ustavno sodišče ne more presojati, ali so bili pogoji za izjemno obravnavo zadeve vsebinsko izpolnjeni.
Postopek pred ESČP sta pritožnika proti Republiki Sloveniji začela z argumentom, da je okrajno sodišče s tem, ko ni obravnavalo njunega predloga za predhodno odločanje SEU, kršilo njuno pravico do poštenega sojenja, ki jo zagotavlja prvi odstavek 6. člena EKČP. Trdila sta, da so bili razlogi za zavrnitev njune zahteve za sodno varstvo pred SEU omejeni na nekaj stavkov in da na ta način ni moglo biti nobene resne obravnave njunega predloga. Vlada je na to v postopku odgovorila, da pravica do sodnega varstva ni bila kršena, saj je bilo v obrazložitvi okrajnega sodišča in tudi odločbi tržnega inšpektorata dovolj jasno pojasnjeno, zakaj napotitev na SEU v predhodno odločanje ni bila potrebna.
ESČP je v obrazložitvi svojega presojanja zapisalo, da 6. člen EKČP zahteva, da domača sodišča utemeljijo vsako odločitev, s katero zavrnejo predlog za predhodno odločanje. Naloga sodišča je zato stroga naknadna presoja, ali je obrazložitev zavrnitve ustrezna. V konkretni zadevi je ESČP poudarilo, da sama zahteva pritožnikov ni bila na prvi pogled odvečna ter da argumenti Vlade, zakaj je bil predlog neustrezen, ne morejo nadomestiti obrazložitve domačega sodišča, ki ga zavezuje pravica do poštenega sojenja iz 6. člena EKČP. Zapisalo je celo, da dopuščajo možnost, da je bil ta predlog preprosto prezrt. Kljub argumentu okrajnega sodišča, da pritožnika nista bila v položaju, ko bi lahko prerekala dejstva, ker tega nista storila v postopku pred tržnim inšpektoratom, pa se ESČP ni strinjalo z ugotovitvijo, da so pravni argumenti pritožnikov sami po sebi nepomembni ali odvečni. Poudarilo je, da je pravica do obrazložene odločitve splošno pravilo iz EKČP, namenjeno zaščiti posameznika pred arbitrarnostjo, saj strankam pokaže, da so bile slišane, hkrati pa zavezuje sodišča, da utemeljijo svojo odločitev z objektivnimi razlogi. Pravna država in preprečevanje arbitrarne moči sta namreč temeljni načeli EKČP, ki hkrati krepita zaupanje javnosti v objektiven in pregleden pravosodni sistem.
ESČP je tako na podlagi vseh ugotovljenih dejstev zaključilo, da predloga pritožnikov za predhodno odločanje ali kateregakoli njunega drugega pravnega argumenta niti okrajno niti Ustavno sodišče sploh nista obravnavala. To je ESČP zadoščalo za sklep, da je prišlo do zatrjevane kršitve prvega odstavka 6. člena EKČP, zato je Republiki Sloveniji naložilo plačilo 5000 evrov za stroške in izdatke pritožnikov.
IUS-INFO
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
