Pogoj za izvršitev naloga, izdanega na podlagi sojenja v nenavzočnosti, je izpolnjen, če odreditvena država da nedvoumno in jasno zagotovilo, da se bo zoper zahtevano osebo opravilo ponovno sojenje, če bo ta to zahtevala.
Sodišče prve stopnje je dovolilo predajo zahtevane osebe pravosodnim organom Republike Italije zaradi izvršitve kazni pet let zapora po sodbi italijanskega sodišča. V pritožbi zoper sklep so zagovorniki navajali bistvene kršitve postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter predlagali, da se predlog za predajo zahtevane osebe zavrne in pripor odpravi.
Pritožbeno sodišče je pritožbi s sklepom I Kp 73952/2022 ugodilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.
Višje sodišče je v postopkovnem postopku presojalo, ali je odreditvena država, Republika Italija oziroma zanjo pristojni državni tožilec, izkazala nedvoumno in jasno obligacijo, da se zoper zahtevano osebo, če bo ta to zahtevala, opravi ponovno sojenje. To je namreč zahtevano jamstvo, ki ga opredeljuje Okvirni sklep Sveta 2008/909/PNZ za priznanje kazenskih sodb in prenos izvršitve kazni za sodbe, pa tudi Zakon o sodelovanju v kazenskih zadevah z državami članicami Evropske unije (ZSKZDČEU-1).
Sodišče je preučilo navedbe italijanskega državnega tožilca, ki je po nacionalni italijanski zakonodaji stvarno pristojen za izvršitev pravnomočne kazenske sodbe, ter ugotovilo, da njegove trditve ne določajo takšnega jamstva, kot ga opredeljuje Okvirni sklep Sveta oziroma ZSKZDČEU-1, ampak samo nakazuje možnost ponovnega sojenja, pa še to ne v vsakem primeru, temveč samo, če bi obsojeni pri italijanskem sodišču podal zahtevek za razglasitev ničnosti sodbe in bi to temu sledilo. Takšen dvom je povzročila tudi pritožbena navedba, ko so zagovorniki zahtevane osebe citirali italijanski procesni kazenski zakonik, ki ne daje nedvoumnega odgovora, da bo zoper zahtevano osebo vsekakor izvedeno ponovno sojenje. Sodišče je sledilo tudi opozorilom pritožnikov na določbo 3. člena ZSKZDČEU-1 glede vprašanja upoštevanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ali drugače povedano, glede na izražen precejšen dvom, da bi po italijanski procesni zakonodaji lahko zahtevana oseba v novem sojenju bila deležna osnovnih kavtel Evropske konvencije za človekove pravice, zlasti tistih, ki so opredeljeni v 6. členu konvencije.
Podobno je višje sodišče odločilo v zadevi II Kp 846/2017, v kateri je zavrnilo izročitev zahtevane osebe Republiki Franciji, saj ta ni zagotovila jasnih podatkov o tem, ali je bila zahtevana oseba v skladu s procesnimi zahtevami, kot so določene v nacionalnem pravu države odreditve, pravočasno vabljena in s tem obveščena o predvidenem dnevu in kraju sojenja ter opozorjena na to, da bo sodišče izreklo odločbo tudi v njeni nenavzočnosti, ker je to zahteva, ki jo navaja določba prve alineje prvega odstavka 13. člena ZSKZDČEU-1. Višje sodišče je tudi poudarilo dejstvo, da v spisu ni dokumentacije, ki bi izkazovala, da je Republika Francija spoštovala pogoje za sojenje v nenavzočnosti in da bo zagotovila, da bo imela zahtevana oseba možnost zaprositi za ponovno obravnavo svoje zadeve. Po pritožbi torej ne obstajajo obligatorni in fakultativni pogoji za izročitev, zato je višje sodišče pritožbi ugodilo in sklep sodišča prve stopnje razveljavilo.
Pripravila: mag. Jasmina Potrč
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
