Ustavno sodišče je z odločbo U-I-416/19 z dne 16. 3. 2023 izpodbijane določbe Zakona o fitofarmacevtskih sredstvih (ZFfS-1), Zakona o vodah (ZV-1) in Uredbe o vodovarstvenem območju za vodno telo vodonosnika Ljubljanskega polja (v nadaljevanju: Uredba) razglasilo za neskladne z Ustavo ter do odprave ugotovljenih nepravilnosti prepovedalo uporabo fitofarmacevtskih sredstev na najbolj občutljivih območjih.
Pobudnik dr. Uroš Stepišnik je v postopku presoje ustavnosti izpodbijal določbe ZFfS-1, ZV-1 in Uredbe, ki se nanašajo na najožja vodovarstvena območja z najstrožjim vodovarstvenim režimom (v nadaljevanju: VVO I) ter na prepovedi in omejitve opravljanja kmetijske dejavnosti na teh območjih. Zatrjevana je bila neskladnost s 34., 35., 70.a in 72. členom ter z drugim odstavkom 120. člena Ustave. Izpodbijane določbe naj bi bile v neskladju tudi s točko c) drugega odstavka 11. člena Direktive 2009/128/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 21. oktobra 2009 o določitvi okvira za ukrepe Skupnosti za doseganje trajnostne rabe pesticidov. Konkretno je bila izpostavljena problematika vodarne Kleče, iz katere pobudnik kot prebivalec Ljubljane pridobiva pitno vodo in katere podzemni sistem vodonosnikov naj bi bil ogrožen zaradi uporabe fitofarmacevtskih sredstev.
Pobudnik je kot ključni problem izpostavil zakonska določila, ki izvršilni oblasti dajejo podlago za določanje zaščitnih vodovarstvenih pasov, kjer je zaradi zaščite podzemnih zalog vode prepovedana ali omejena uporaba fitofarmacevtskih sredstev. Razlog za izpodbijanje določb Uredbe pa so v njej postavljeni pogoji, ko se uporaba nekaterih fitofarmacevtskih sredstev dovoli tudi na VVO I. Pobudnikovo mnenje je, da iz Ustave izhaja prepoved uporabe vseh fitofarmacevtskih sredstev na VVO I. Izpodbijani predpisi so tako neposredno ogrožali njegovo pravico do kakovostne pitne vode ter psihične in telesne integritete, po eni strani s prehajanjem majhnih količin fitofarmacevtskih sredstev v pitno vodo v daljšem obdobju in po drugi strani z vedno prisotno nevarnostjo razlitja oziroma druge katastrofe na vodovarstvenem območju.
Kršitev načela legalitete iz drugega odstavka 120. člena Ustave pobudnik utemeljuje z argumentom, da zakonske določbe premalo določno urejajo tako pomembno področje in puščajo preveč proste roke izvršilni veji oblasti, ki z Uredbo samostojno, izvirno in originarno določa ključne vidike uporabe fitofarmacevtskih sredstev na VVO I. Konflikt med gospodarsko pobudo kmetov in človekovimi pravicami uporabnikov vode naj bi po Ustavi urejala zakonodajna veja oblasti. Direktiva 2009/128/ES pa po mnenju pobudnika brezpogojno zahteva določitev varovalnih območij s popolno prepovedjo uporabe pesticidov, iz česar torej izhaja neskladje tudi z evropsko zakonodajo.
Vlada je v odgovoru na pobudo poudarila, da vodna telesa, namenjena oskrbi prebivalstva s pitno vodo, primerno varuje že zakonska ureditev, tako da ne drži, da Uredba pravice in obveznosti ureja izvirno. Opozorila je na območje zajetja, označeno kot VVO 0, kjer naj bi bilo dovoljeno samo vzdrževanje in obnavljanje objektov zajetja. Gre za ograjeni del vodovarstvenega območja neposredno ob zajetju, kjer se zagotavlja varovanje zajetja pred poškodovanjem in vnosom onesnaževal v zajetje. Po trditvah Vlade tudi popolna prepoved uporabe fitofarmacevtskih sredstev na način, ki ga predlaga pobudnik, ne bi pomenila takojšne odprave tveganja za onesnaženje pitne vode na območju vodnega vira. Na očitano neskladje z 11. členom Direktive 2009/128/ES je odgovorila, da se omenjeni člen, ki od držav članic zahteva sprejetje ustreznih ukrepov za varovanje vodnega okolja pred vplivom pesticidov, v naš pravni red prenaša z 32. členom ZFfS-1, ta pa ministra, pristojnega za vode, pooblašča za določitev konkretnih zaščitnih pasov in območij prepovedane uporabe pesticidov. Konkretno za Ljubljansko polje so ta območja določena z izpodbijano Uredbo in splošnejšim Pravilnikom o pravilni uporabi fitofarmacevtskih sredstev, kar pa se na zakonski ravni niti ne bi dalo urediti vnaprej zaradi odvisnosti od lege zemljišča, bližine vod, vrste zemljine, vrste fitofarmacevtskih sredstev in drugih okoliščin. Na pobudnikove očitke, da Vlada ni določila splošne prepovedi uporabe pesticidov na VVO I in da uvrstitev aktivnih snovi na seznam snovi, ki jih je prepovedano uporabljati na najstrožjih varstvenih območjih, pomeni dovoljeno uporabo vseh drugih snovi, ki jih na seznamu ni, je Vlada izpostavila, da je v Republiki Sloveniji dovoljena uporaba le tistih aktivnih fitofarmacevtskih snovi, ki so odobrene za uporabo z veljavno odločbo o registraciji. Če snov take odločbe nima, je ni dovoljeno uporabljati nikjer, ne le na vodovarstvenih območjih.
Ustavno sodišče se je v vsebinski presoji omenjenih dilem najprej lotilo vprašanja evropske ureditve varovanja pravice do kakovostne vode in zdravega življenjskega okolja. Obveznosti držav na področju varstva pitne vode tako izhajajo iz Direktive 2000/60/ES, ki poudarja kakovost podzemnih voda. Skupaj z v pobudi omenjeno Direktivo 2009/128/ES in Uredbo 1107/2009/ES nalagajo državam članicam uporabo metod, ki do najmanjše možne mere zmanjšujejo tveganje onesnaženja.
Izpodbijana določba četrtega odstavka 32. člena ZFfS-1, ki ministra, pristojnega za vode, pooblašča, da določi zaščitne pasove, kjer je prepovedana ali omejena uporaba fitofarmacevtskih sredstev, je po mnenju Ustavnega sodišča skladna z Ustavo z vidika pravice do pitne vode iz 70.a člena. Primerjava določb namreč pokaže, da ureditev, s katero se poleg ozko določenih območij, kjer je uporaba fitofarmacevtskih sredstev povsem prepovedana, določi dodatno tudi območje okoli, kjer je omejena, zagotavlja višjo raven varstva vodnih virov in tako v dovoljšni meri ščiti pravico do pitne vode ne samo v sedanjosti, temveč tudi za naprej. Na enak način je mogoče razlagati 3. točko tretjega odstavka 74. člena in 2. točko drugega odstavka 76. člena ZV-1. Besedne zveze »prepovedi ali omejitve« namreč ni mogoče razlagati, kot da si lahko Vlada izbere eno od teh možnosti, ampak je v njeni diskreciji lahko le odločitev, da poleg popolne prepovedi na najožjem vodovarstvenem območju za dosego višje ravni varstva vodnih virov na širših vodovarstvenih območjih dodatno določi še omejitve pri opravljanju v obravnavanem primeru kmetijske dejavnosti.
Ustavno sodišče pa je sprejelo odločitev, da so zgoraj omenjene določbe ZFfS-1 in ZV-1 v neskladju z načelom legalitete iz drugega odstavka 120. člena Ustave. Načelo vezanosti izvršilne oblasti na zakon določa, da se lahko podzakonski akti sprejemajo le na podlagi zakona in morajo ostati v okviru zakona, ta zahteva po določnosti zakonske podlage pa je še posebej stroga, kadar gre za urejanje načina uresničevanja človekovih pravic. Pritrdilo je sicer, da tako ZFfS-1 kot ZV-1 določata okvir in usmeritve za podzakonsko urejanje, da pa vprašanje, kakšen vodovarstveni režim, ko gre za uporabo fitofarmacevtskih sredstev na kmetijskih zemljiščih, mora veljati na najožjem vodovarstvenem območju, zakona puščata odprto.
Prav tako je ugotovilo neskladje s 120. členom Ustave pri presoji Uredbe, saj prepoved uporabe fitofarmacevtskih sredstev na območju, kjer njihova uporaba po naravi stvari ni potrebna, ne more nadomestiti prepovedi uporabe fitofarmacevtskih sredstev na najožjem vodovarstvenem območju, kjer je izvajanje kmetijske dejavnosti dovoljeno in se ta sredstva tudi uporabljajo.Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
